Page 111 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 111
glasbene migr acije na slovenskem v 17. in 18. stoletju
Graf 4: Trajno priseljeni glasbniki.
Med ljubiteljskimi glasbeniki prevladujejo redovniki, ki so se v največ-
ji meri posvečali inštrumentalnemu in vokalnemu muziciranju, poleg teh
obveznosti pa so opravljali tudi druge z glasbo povezane dejavnosti; bili so
glasbeni učitelji, skladatelji, kopisti in zborovodje.
V glasbeno dejavnost so bile v večji meri usmerjene priseljene članice
ženskih redov, med njimi so uršulinke in dominikanke, med moškimi re-
dovi pa so se z glasbo ukvarjali predvsem že omenjeni frančiškani, ter tudi
cistercijani in jezuiti.
Redovniki in redovnice so na Slovensko prišli predvsem iz današnje-
ga avstrijskega in češkega ozemlja, znani pa so tudi priseljenci iz današn-
je Hrvaške, Nemčije in Italije. Delovali so izključno znotraj samostanskega
obzidja, njihovo muziciranje pa je bilo namenjeno predvsem samostanske-
mu bogoslužju.
Nekoliko manj kot ljubiteljskih pa je bilo priseljenih poklicnih glasbe-
nikov. V tej skupini prevladujejo izdelovalci glasbil, ki so na ozemlju današ-
nje Slovenije, najpogosteje v Ljubljani, odprli svoje delavnice. Večinski delež
znanih priseljenih glasbilarjev predstavljajo zvonarji. Najvidnejša zvonar-
ska delavnica je bila delavnica beneške družine Samassa. Jožef Samassa se
je v Ljubljano priselil v začetku 18. stoletja, na povabilo sorodnika Gašperja
Franchija, ki je bil v tem času že uveljavljeni ljubljanski livar. Franchi je
namr eč svojo delavnico želel predati mlajšim družinskim članom.16
16 Ljubomir Andrej Lisac, “Franchi, Gašpar (okoli 1657–1733),” v Slovenska biografija, Slo-
venska kademija znanosti in umetnosti, 2013–, posodobljeno 22. 8. 2016, http://www.
slovenska-biografija.si/oseba/sbi191389/.
109
Graf 4: Trajno priseljeni glasbniki.
Med ljubiteljskimi glasbeniki prevladujejo redovniki, ki so se v največ-
ji meri posvečali inštrumentalnemu in vokalnemu muziciranju, poleg teh
obveznosti pa so opravljali tudi druge z glasbo povezane dejavnosti; bili so
glasbeni učitelji, skladatelji, kopisti in zborovodje.
V glasbeno dejavnost so bile v večji meri usmerjene priseljene članice
ženskih redov, med njimi so uršulinke in dominikanke, med moškimi re-
dovi pa so se z glasbo ukvarjali predvsem že omenjeni frančiškani, ter tudi
cistercijani in jezuiti.
Redovniki in redovnice so na Slovensko prišli predvsem iz današnje-
ga avstrijskega in češkega ozemlja, znani pa so tudi priseljenci iz današn-
je Hrvaške, Nemčije in Italije. Delovali so izključno znotraj samostanskega
obzidja, njihovo muziciranje pa je bilo namenjeno predvsem samostanske-
mu bogoslužju.
Nekoliko manj kot ljubiteljskih pa je bilo priseljenih poklicnih glasbe-
nikov. V tej skupini prevladujejo izdelovalci glasbil, ki so na ozemlju današ-
nje Slovenije, najpogosteje v Ljubljani, odprli svoje delavnice. Večinski delež
znanih priseljenih glasbilarjev predstavljajo zvonarji. Najvidnejša zvonar-
ska delavnica je bila delavnica beneške družine Samassa. Jožef Samassa se
je v Ljubljano priselil v začetku 18. stoletja, na povabilo sorodnika Gašperja
Franchija, ki je bil v tem času že uveljavljeni ljubljanski livar. Franchi je
namr eč svojo delavnico želel predati mlajšim družinskim članom.16
16 Ljubomir Andrej Lisac, “Franchi, Gašpar (okoli 1657–1733),” v Slovenska biografija, Slo-
venska kademija znanosti in umetnosti, 2013–, posodobljeno 22. 8. 2016, http://www.
slovenska-biografija.si/oseba/sbi191389/.
109
