Page 191 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 191
Simbolne meje v istrski družbi
priseljencev, ki niso poznali agrarnih lokalnih specifik, kot recimo Bruno
iz zaledja Kopra:
[O priseljencih »z juga« na vasi:] Niso znali dosti [. . .], da bodo nekej
in niso imeli pojma, da jih lahko vsadiš tu, kokr je zemlja pač. So bli
navajeni na zemljo, kjer ni zraslo ma nanka za koze nič. Ker niso znali.
Niso znali tega, mi smo znali, kam je treba kej dat.
V govoru Štelia, slovenskega Istrana iz zaledja istrskih mest, je razvi-
den občutek prezira, ki so ga slovenski in italijanski Istrani občutili v očeh
novega družbeno-političnega sistema in hkrati percepcija priseljencev kot
privilegiranih:
Največ Štajercev je bilo v Piranu . . . Zato ker v Piran je vozil iz Maribo-
ra, je vozil avtobus. Bosanci so prišli v Koper, ker je vlak vozil v Kopra.
Je rekel mož meni: »Sem se ustavil v Kopru, ker vlak ni šel naprej.«
Prišli so iz povsod. Cilj je bil, da se tukaj spremeni okolje. Brkincev je
bilo dosti. Take, ki so bili zares zagrižene . . . So jim dali vse . . . Če si
ti rekel, da si iz Malije, nisi veljal nič. Jaz sem se dosti kregal, nisem
šovinist, mi ne moraš rečt. Zelo grdo so govorili proti nam. So nam
pravili, »kaj si iz Malije?« . . . Takrat je bilo tako tudi za Italijane.
V istem intervjuju je tudi on posmehljiv do agrarnih reform nove komu-
nistične oblasti, ko pojasni, da so podirali stare oljke: »Ker so rekli naši . . .
Komunisti . . . So pršli iz Rusije, da bomo sadili bor, naredili fabriko.«
Podobno kot zgoraj navedeno se distanciran odnos domačinov do privi-
legiranih priseljencev odraža tudi v Claudijevem spominu na to, kako mu
je njegov italijanski stanodajalec ponujal v ugoden odkup hišo v Piranu, ki
jo je kot član partije zaradi njenih navodil moral zavrniti. Iz njegovega ko-
mentarja na koncu, da so vse nepremičnine v istrskih mestih potem kupili
priseljenci in z njimi zaslužili, veje občutek nepravičnosti:
No, in ko je šel stran lastnik, je rekel, jaz sem bil podnajemnik v hiši,
»Posluši,« je rekel, sem stal tam na Punti gor, »posluši, jaz grem proč,«
je rekel, »pa ne zaradi politike, veš, to je moja zemlja, tu sem se ro-
dil, tu bi ostal, samo kaj hočem? Jaz sem eno življenje prebil tam kot
mornar od Lyoyda. Tam imam vse pravice. Bom dobil tam pokojnino.
Kaj bom tuki delal?« In se je izselil. In mi je pustil hišo! [. . .] In mi je
pustil hišo. Pustil hišo . . . »Jaz grem,« je rekel, »ti ostani tukaj, kupi
to mojo hišo.« Sem rekel, »Ma jaz sem državni uslužbenec, s čim bom
189
priseljencev, ki niso poznali agrarnih lokalnih specifik, kot recimo Bruno
iz zaledja Kopra:
[O priseljencih »z juga« na vasi:] Niso znali dosti [. . .], da bodo nekej
in niso imeli pojma, da jih lahko vsadiš tu, kokr je zemlja pač. So bli
navajeni na zemljo, kjer ni zraslo ma nanka za koze nič. Ker niso znali.
Niso znali tega, mi smo znali, kam je treba kej dat.
V govoru Štelia, slovenskega Istrana iz zaledja istrskih mest, je razvi-
den občutek prezira, ki so ga slovenski in italijanski Istrani občutili v očeh
novega družbeno-političnega sistema in hkrati percepcija priseljencev kot
privilegiranih:
Največ Štajercev je bilo v Piranu . . . Zato ker v Piran je vozil iz Maribo-
ra, je vozil avtobus. Bosanci so prišli v Koper, ker je vlak vozil v Kopra.
Je rekel mož meni: »Sem se ustavil v Kopru, ker vlak ni šel naprej.«
Prišli so iz povsod. Cilj je bil, da se tukaj spremeni okolje. Brkincev je
bilo dosti. Take, ki so bili zares zagrižene . . . So jim dali vse . . . Če si
ti rekel, da si iz Malije, nisi veljal nič. Jaz sem se dosti kregal, nisem
šovinist, mi ne moraš rečt. Zelo grdo so govorili proti nam. So nam
pravili, »kaj si iz Malije?« . . . Takrat je bilo tako tudi za Italijane.
V istem intervjuju je tudi on posmehljiv do agrarnih reform nove komu-
nistične oblasti, ko pojasni, da so podirali stare oljke: »Ker so rekli naši . . .
Komunisti . . . So pršli iz Rusije, da bomo sadili bor, naredili fabriko.«
Podobno kot zgoraj navedeno se distanciran odnos domačinov do privi-
legiranih priseljencev odraža tudi v Claudijevem spominu na to, kako mu
je njegov italijanski stanodajalec ponujal v ugoden odkup hišo v Piranu, ki
jo je kot član partije zaradi njenih navodil moral zavrniti. Iz njegovega ko-
mentarja na koncu, da so vse nepremičnine v istrskih mestih potem kupili
priseljenci in z njimi zaslužili, veje občutek nepravičnosti:
No, in ko je šel stran lastnik, je rekel, jaz sem bil podnajemnik v hiši,
»Posluši,« je rekel, sem stal tam na Punti gor, »posluši, jaz grem proč,«
je rekel, »pa ne zaradi politike, veš, to je moja zemlja, tu sem se ro-
dil, tu bi ostal, samo kaj hočem? Jaz sem eno življenje prebil tam kot
mornar od Lyoyda. Tam imam vse pravice. Bom dobil tam pokojnino.
Kaj bom tuki delal?« In se je izselil. In mi je pustil hišo! [. . .] In mi je
pustil hišo. Pustil hišo . . . »Jaz grem,« je rekel, »ti ostani tukaj, kupi
to mojo hišo.« Sem rekel, »Ma jaz sem državni uslužbenec, s čim bom
189
