Page 20 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 20
d
so iz Istre odšli, vendar sem – z izjemo zelo zgovornega predsednika fran-
coskega združenja izseljencev iz Istre in Dalmacije iz Pariza – naletela na
nepremagljiv zid, zato sem namero hitro opustila. Tudi na presenečenje
omenjenega sogovornika, se ezuli z menoj niso hoteli pogovarjati. Tudi to
je izraz globokih nezaceljenih ran, mržnje do tistih, ki naj bi jih tako ali
drugače prisilili v odhod, ponekod tudi prezira do sciavov,¹³ kar je mnoge
tudi potegnilo v desničarsko politično sfero.¹⁴
Posluževala sem se tudi že objavljenih življenjskih zgodb današnjih Istra-
nov (Pahor 2007; 2011; 2014; Menih 2011) in knjige, kjer so spomini Italija-
nov, ki so ostali,¹⁵ dopolnjeni s spomini tistih, ki so odšli (Castelli 2018).¹⁶
V temo so me poleg strokovne literature vpeljala leposlovna dela istrskih
pisateljev, tako slovenskega in hrvaškega kot italijanskega porekla, ki lepo
pričajo o družbenih ranah, ki jih je pustil »eksodus«, o travmah, dilemah,
priseljevanju, novih in starih družbenih odnosih itd. (Rakovac 1983; Milani
Kruljac 2011; Juri 2010; Tomizza 1980; 1989; 2015; Ugussi 1991)
Sogovorniki v knjigi so anonimni. Nastopajo pod izmišljenimi imeni, ali
zaradi svoje jasno izražene želje ali zaradi občutljivosti teme, ki je po toli-
kih desetletjih še vedno sporna. Kot je glede anonimnosti pripomnila Elda,
italijanska sogovornica, »Jasno, te stvari so preveč delikatne.«¹⁷
Pričujoča knjiga je napisana z vidika ljudi, njihovih pogledov, čustev. Mo-
ja želja je izpostaviti malega človeka v vrtincu velikih političnih prevratov,
pri čemer so v ospredju ljudje, antropološka teorija služi le osvetlitvi teh
¹³ Izrazito zaničevalna, prezirljiva beseda Schiavo (ali tudi Sclavo) je sicer starejšega izvora, saj
so jo uporabljali že v zgodnjem srednjem veku za označevanje prebivalcev Goriške, Istre,
Furlanije, Kranjske, Dalmacije . . . S to besedo, sicer Sclavi, so generalizirali poimenovanje
širše slovanske jezikovne in etnične skupnosti, pri čemer so ignorirali razlike med slovan-
skimi jeziki in identitetami (Makuc 2015, 165–166).
¹⁴ Pri odnosu ezulov do Slovencev in Hrvatov je, recimo, izpovedna zgodba ezula iz Gorice,
ki je v razočaranju nad tem, da je Istra prešla pod Jugoslavijo, celo svoje življenje posve-
til boju za dokazovanje meje romanstva, beneškosti, torej italijanskosti svojega rojstnega
Poreča/Parenzo v Istri. To sovraštvo iz bolečine je presegla šele njegova hčerka, ki je na ne-
jevoljo očeta začela zahajati v slovenske gore (Rijavec 2020, 25).
¹⁵ Istrski Italijani ne marajo definicije sebe kot tistih, ki so ostali (it. Rimasti). Kot pripomni
Valeria, »Nikoli nočem reči, da sem ›ostala‹ – jaz sem tu rojena, nisem ostala. Ko nekdo
govori o ›ostalih‹, sem užaljena.« Meni je sicer žal in se opravičujem vsem Italijanom, če
sem jih s tem prizadela, vendar to besedo uporabljam, ker za definicijo tistih, ki se niso
izselili, ne najdem boljše.
¹⁶ Sicer poleg teh ostaja še ogromno objavljenih spominov ezulov, predvsem seriji knjig z na-
slovom Chiudere il cerchio: memorie giuliano-dalmate, kar bi lahko prevedli kot Zapreti krog:
julijsko-dalmatinski spomini (Miletta Mattiuz in Rumici 2008).
¹⁷ Osebne podatke sogovornikov hranim v domačem arhivu.
18
so iz Istre odšli, vendar sem – z izjemo zelo zgovornega predsednika fran-
coskega združenja izseljencev iz Istre in Dalmacije iz Pariza – naletela na
nepremagljiv zid, zato sem namero hitro opustila. Tudi na presenečenje
omenjenega sogovornika, se ezuli z menoj niso hoteli pogovarjati. Tudi to
je izraz globokih nezaceljenih ran, mržnje do tistih, ki naj bi jih tako ali
drugače prisilili v odhod, ponekod tudi prezira do sciavov,¹³ kar je mnoge
tudi potegnilo v desničarsko politično sfero.¹⁴
Posluževala sem se tudi že objavljenih življenjskih zgodb današnjih Istra-
nov (Pahor 2007; 2011; 2014; Menih 2011) in knjige, kjer so spomini Italija-
nov, ki so ostali,¹⁵ dopolnjeni s spomini tistih, ki so odšli (Castelli 2018).¹⁶
V temo so me poleg strokovne literature vpeljala leposlovna dela istrskih
pisateljev, tako slovenskega in hrvaškega kot italijanskega porekla, ki lepo
pričajo o družbenih ranah, ki jih je pustil »eksodus«, o travmah, dilemah,
priseljevanju, novih in starih družbenih odnosih itd. (Rakovac 1983; Milani
Kruljac 2011; Juri 2010; Tomizza 1980; 1989; 2015; Ugussi 1991)
Sogovorniki v knjigi so anonimni. Nastopajo pod izmišljenimi imeni, ali
zaradi svoje jasno izražene želje ali zaradi občutljivosti teme, ki je po toli-
kih desetletjih še vedno sporna. Kot je glede anonimnosti pripomnila Elda,
italijanska sogovornica, »Jasno, te stvari so preveč delikatne.«¹⁷
Pričujoča knjiga je napisana z vidika ljudi, njihovih pogledov, čustev. Mo-
ja želja je izpostaviti malega človeka v vrtincu velikih političnih prevratov,
pri čemer so v ospredju ljudje, antropološka teorija služi le osvetlitvi teh
¹³ Izrazito zaničevalna, prezirljiva beseda Schiavo (ali tudi Sclavo) je sicer starejšega izvora, saj
so jo uporabljali že v zgodnjem srednjem veku za označevanje prebivalcev Goriške, Istre,
Furlanije, Kranjske, Dalmacije . . . S to besedo, sicer Sclavi, so generalizirali poimenovanje
širše slovanske jezikovne in etnične skupnosti, pri čemer so ignorirali razlike med slovan-
skimi jeziki in identitetami (Makuc 2015, 165–166).
¹⁴ Pri odnosu ezulov do Slovencev in Hrvatov je, recimo, izpovedna zgodba ezula iz Gorice,
ki je v razočaranju nad tem, da je Istra prešla pod Jugoslavijo, celo svoje življenje posve-
til boju za dokazovanje meje romanstva, beneškosti, torej italijanskosti svojega rojstnega
Poreča/Parenzo v Istri. To sovraštvo iz bolečine je presegla šele njegova hčerka, ki je na ne-
jevoljo očeta začela zahajati v slovenske gore (Rijavec 2020, 25).
¹⁵ Istrski Italijani ne marajo definicije sebe kot tistih, ki so ostali (it. Rimasti). Kot pripomni
Valeria, »Nikoli nočem reči, da sem ›ostala‹ – jaz sem tu rojena, nisem ostala. Ko nekdo
govori o ›ostalih‹, sem užaljena.« Meni je sicer žal in se opravičujem vsem Italijanom, če
sem jih s tem prizadela, vendar to besedo uporabljam, ker za definicijo tistih, ki se niso
izselili, ne najdem boljše.
¹⁶ Sicer poleg teh ostaja še ogromno objavljenih spominov ezulov, predvsem seriji knjig z na-
slovom Chiudere il cerchio: memorie giuliano-dalmate, kar bi lahko prevedli kot Zapreti krog:
julijsko-dalmatinski spomini (Miletta Mattiuz in Rumici 2008).
¹⁷ Osebne podatke sogovornikov hranim v domačem arhivu.
18
