Page 27 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 27
Težavne preteklosti, sporno ozemlje
Rovinj, nogometaši kluba Ampelea, 30. leta 20. stoletja
mnenju slovenskih kot italijanskih zgodovinarjev etnična homogenizacija
spornih ozemelj v korist priključitve Italiji ali Jugoslaviji: italijanska dena-
cionalizacija cone B (del Istre) in njena jugoslavizacija z imigracijo Jugoslo-
vanov in poitalijančenje cone A (Trst z okolico) s priseljevanjem Italijanov
in z odseljevanjem Slovencev (Pupo 2000, 203; Volk 2003, 289–301). Sicer
so množični premiki prebivalstva, med katere sodi tudi »eksodus«, pogos-
to orodje kolonizacije marginalnih teritorijev, kot npr. pri »repatriaciji« gr-
ških migrantov iz Male Azije na slovanska območja Makedonije, premikih
Poljakov na zahodno Poljsko, od koder so bili izgnani Nemci, in pri pre-
mikih Italijanov iz Istre in Dalmacije v Trentino-Alto-Adige, kjer je živela
nemška manjšina (Bazin in Perron 2018, 29; Corni 2018).
Naj samo omenim še zadnje poglavje v zgodovini premikanja mej v Istri,
ko je z razpadom Jugoslavije leta 1991 ta del Istre postal del nove države
Slovenije in zopet obmejno območje med Italijo in nekdanjo republiko, od
leta 1991 samostojno državo Hrvaško. Zgodba o spornih ozemljih in me-
jah med različnimi nacionalnimi zahtevami se tako premakne le za nekaj
kilometrov (Rogelja in Janko Spreizer 2017).
Zgodovinarji opozarjajo, da je potrebno »istrski eksodus« razumeti izven
zgolj nacionalističnih okvirov v veliko širšem evropskem zgodovinskem
kontekstu. Delno je problematiko mogoče razumeti v okviru širših druž-
benih mehanizmov in procesov, ki spremljajo vzpone nacionalizmov. Na
začetku 20. stoletja je razpad velikih večnacionalnih evropskih imperijev,
25
Rovinj, nogometaši kluba Ampelea, 30. leta 20. stoletja
mnenju slovenskih kot italijanskih zgodovinarjev etnična homogenizacija
spornih ozemelj v korist priključitve Italiji ali Jugoslaviji: italijanska dena-
cionalizacija cone B (del Istre) in njena jugoslavizacija z imigracijo Jugoslo-
vanov in poitalijančenje cone A (Trst z okolico) s priseljevanjem Italijanov
in z odseljevanjem Slovencev (Pupo 2000, 203; Volk 2003, 289–301). Sicer
so množični premiki prebivalstva, med katere sodi tudi »eksodus«, pogos-
to orodje kolonizacije marginalnih teritorijev, kot npr. pri »repatriaciji« gr-
ških migrantov iz Male Azije na slovanska območja Makedonije, premikih
Poljakov na zahodno Poljsko, od koder so bili izgnani Nemci, in pri pre-
mikih Italijanov iz Istre in Dalmacije v Trentino-Alto-Adige, kjer je živela
nemška manjšina (Bazin in Perron 2018, 29; Corni 2018).
Naj samo omenim še zadnje poglavje v zgodovini premikanja mej v Istri,
ko je z razpadom Jugoslavije leta 1991 ta del Istre postal del nove države
Slovenije in zopet obmejno območje med Italijo in nekdanjo republiko, od
leta 1991 samostojno državo Hrvaško. Zgodba o spornih ozemljih in me-
jah med različnimi nacionalnimi zahtevami se tako premakne le za nekaj
kilometrov (Rogelja in Janko Spreizer 2017).
Zgodovinarji opozarjajo, da je potrebno »istrski eksodus« razumeti izven
zgolj nacionalističnih okvirov v veliko širšem evropskem zgodovinskem
kontekstu. Delno je problematiko mogoče razumeti v okviru širših druž-
benih mehanizmov in procesov, ki spremljajo vzpone nacionalizmov. Na
začetku 20. stoletja je razpad velikih večnacionalnih evropskih imperijev,
25
