Page 181 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 181
na morju
vodstvo zdravilišča prosilo tudi piransko občino. Občina je leta 1907 zdravili-
šča oprostila plačevanja komunalnih prispevkov, ki naj bi jih v Portorožu na-
menili za izgradnjo bodočega kazinoja.216 Ustanovitev prve igralnice Casino des
Etrangers San Lorenzo za zabavo portoroških gostov se je zgodila leta 1913 s pre-
ureditvijo nekdanje Righettijeve Vile San Lorenzo, ki jo je od potomcev pokoj-
nega Giovannija Righettija leta 1908 kupila družba Portorose.217 Že pred tem je
leta 1904 Righettijevo vilo od njegovih potomcev želela najeti neznana družba,
ki je tam načrtovala uredila sanatorija za skrofulozo, vendar sta proti temu od-
ločno nastopili zdraviliška komisija in uprava družbe Portorose, saj bi odprtje sa-
natorija škodovalo uspešnemu turističnemu razvoju Portoroža. Zaradi majhne
plaže z veliko koncentracijo kopalcev bi zdravi gosti v morju lahko prihajali v
stik z bolnimi in se tako tudi okužili. Posledično bi to privedlo do zapuščanja
letovišča s strani zdravih gostov.218 Njihova prizadevanja so bila uspešna, saj sa-
natorij za skrofulozo v Portorožu ni bil odprt.219 Potem ko je portoroška druž-
ba obnovila in preuredila vilo, jo je v upravljanje dobil tržaški hotelir Frediani.
Hotel je nastopal pod imenom Villa San Lorenzo – Hotel Frediani. Cerkvica,
ki je pripadala vili, je bila ravno tako deležna obnove. Za portoroške letoviščar-
je je v poletni sezoni vsako nedeljo in praznik tam potekala maša (Franzoni,
1962a). V okviru hotela je deloval omenjeni kazino za igre na srečo.
Prizadevanja za izboljšavo turistične ponudbe in olepšavo kraja so se
izplačala. V Portorožu je, kot vidimo na podlagi uradnih statističnih podat-
kov, ki so za kraj zbrani že od leta 1889, število gostov postopoma naraščalo.
Od leta 1889, ko je v kraju letovalo 130 obiskovalcev, do odprtja novega zdravi-
lišča s kopališčem je obisk pretežno naraščal, čeprav je ravno leta 1894 zaznati
manjši padec. Obisk si je že naslednje leto opomogel in v prvih letih 20. stole-
tja presegel 1.000 gostov (Tabela 13).
216 PAK, enota Piran, Rappresentanza Comunale di Pirano, P.V. della IVa seduta pubblica del 21
settembre 1903: Sull'inconveniente dell'intedescamento del luogo di Cura di Porto-Rose.
217 Nakup je družbo stal 180.000 kron. Na podlagi pogodbe z dne 27. 6. 1908 je bila družba polovico
zneska dolžna poravnati takoj, drugo polovico pa po enem letu (Franzoni, 1962a, 218).
218 Opozarjali so, da je v Portorožu premajhna zalivska plaža bolj »zaprtega« tipa, ki ni usmerjena na
odprto morje. Drugod, kakor v Gradežu, so razmere drugačne in dopuščajo tovrstne prakse. Obi-
skovalce naj bi odvračal tudi neprijeten zunanji izgled skrofuloznih bolnikov.
219 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25 Sanità, Fon-
ti salutari (bagni), š. 1219: pismo, ki ga je predsednik zdraviliške komisije dr. Depangher naslovil
na tržaško namestništvo, 27. 4. 1904, N. 13, in pismo, ki ga je piranski župan naslovil na tržaško na-
mestništvo, 28. 4. 1904, N. 1341: »Si tratta di una spiaggia chiusa alle forti correnti marine, d'una
spiaggia nella quale la massa dei bagnanti trovasi agglomerata in piccolo spazio, con inevitabilità
di contatti ed in ogni modo con troppa vicinanza perchè non nasca nelle persone sane un giustifi-
cato timore ed uno sensibile ribrezzo nel vedere a pochi passi prendere il bagno degli scrofolosi.«
181
vodstvo zdravilišča prosilo tudi piransko občino. Občina je leta 1907 zdravili-
šča oprostila plačevanja komunalnih prispevkov, ki naj bi jih v Portorožu na-
menili za izgradnjo bodočega kazinoja.216 Ustanovitev prve igralnice Casino des
Etrangers San Lorenzo za zabavo portoroških gostov se je zgodila leta 1913 s pre-
ureditvijo nekdanje Righettijeve Vile San Lorenzo, ki jo je od potomcev pokoj-
nega Giovannija Righettija leta 1908 kupila družba Portorose.217 Že pred tem je
leta 1904 Righettijevo vilo od njegovih potomcev želela najeti neznana družba,
ki je tam načrtovala uredila sanatorija za skrofulozo, vendar sta proti temu od-
ločno nastopili zdraviliška komisija in uprava družbe Portorose, saj bi odprtje sa-
natorija škodovalo uspešnemu turističnemu razvoju Portoroža. Zaradi majhne
plaže z veliko koncentracijo kopalcev bi zdravi gosti v morju lahko prihajali v
stik z bolnimi in se tako tudi okužili. Posledično bi to privedlo do zapuščanja
letovišča s strani zdravih gostov.218 Njihova prizadevanja so bila uspešna, saj sa-
natorij za skrofulozo v Portorožu ni bil odprt.219 Potem ko je portoroška druž-
ba obnovila in preuredila vilo, jo je v upravljanje dobil tržaški hotelir Frediani.
Hotel je nastopal pod imenom Villa San Lorenzo – Hotel Frediani. Cerkvica,
ki je pripadala vili, je bila ravno tako deležna obnove. Za portoroške letoviščar-
je je v poletni sezoni vsako nedeljo in praznik tam potekala maša (Franzoni,
1962a). V okviru hotela je deloval omenjeni kazino za igre na srečo.
Prizadevanja za izboljšavo turistične ponudbe in olepšavo kraja so se
izplačala. V Portorožu je, kot vidimo na podlagi uradnih statističnih podat-
kov, ki so za kraj zbrani že od leta 1889, število gostov postopoma naraščalo.
Od leta 1889, ko je v kraju letovalo 130 obiskovalcev, do odprtja novega zdravi-
lišča s kopališčem je obisk pretežno naraščal, čeprav je ravno leta 1894 zaznati
manjši padec. Obisk si je že naslednje leto opomogel in v prvih letih 20. stole-
tja presegel 1.000 gostov (Tabela 13).
216 PAK, enota Piran, Rappresentanza Comunale di Pirano, P.V. della IVa seduta pubblica del 21
settembre 1903: Sull'inconveniente dell'intedescamento del luogo di Cura di Porto-Rose.
217 Nakup je družbo stal 180.000 kron. Na podlagi pogodbe z dne 27. 6. 1908 je bila družba polovico
zneska dolžna poravnati takoj, drugo polovico pa po enem letu (Franzoni, 1962a, 218).
218 Opozarjali so, da je v Portorožu premajhna zalivska plaža bolj »zaprtega« tipa, ki ni usmerjena na
odprto morje. Drugod, kakor v Gradežu, so razmere drugačne in dopuščajo tovrstne prakse. Obi-
skovalce naj bi odvračal tudi neprijeten zunanji izgled skrofuloznih bolnikov.
219 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25 Sanità, Fon-
ti salutari (bagni), š. 1219: pismo, ki ga je predsednik zdraviliške komisije dr. Depangher naslovil
na tržaško namestništvo, 27. 4. 1904, N. 13, in pismo, ki ga je piranski župan naslovil na tržaško na-
mestništvo, 28. 4. 1904, N. 1341: »Si tratta di una spiaggia chiusa alle forti correnti marine, d'una
spiaggia nella quale la massa dei bagnanti trovasi agglomerata in piccolo spazio, con inevitabilità
di contatti ed in ogni modo con troppa vicinanza perchè non nasca nelle persone sane un giustifi-
cato timore ed uno sensibile ribrezzo nel vedere a pochi passi prendere il bagno degli scrofolosi.«
181
