Page 33 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 33
»prototurizem« ...
jev, ki se vežejo na Kristusovo življenje in vstajenje, ter svetišč, ki so vezana na
svetniške osebe (zlasti povezane s Cerkvijo) (Vukonić, 1996). Ker je odhod na
romanje pomenil začasno bivanje izven domačega kraja, je lahko simboliziral
tudi beg iz vsakdanjega življenja, potovanje, odkrivanje novih krajev in doži-
vetij. Razlogi za romanje so bili različni, saj so poleg izraza globokih verskih
čustev romali tudi v znak pokore za storjene grehe, ki ga je določil spovednik.
Od 11. stoletja dalje je pričelo veljati pravilo, da mora vernik za odpuščanje ro-
mati v točno določeno svetišče, ki so ga določili posamezni škofi ali spovedni-
ki kot kraj pokoritve. Tako romanje je pomenilo tudi samodejno odpuščanje
grešnikovih grehov (Paloscia, 2005, 151–53).
Krščanska romanja so prisotna pred 12. oziroma 13. stoletjem, vendar v
tistem obdobju dosežejo večjo vlogo, saj pojav takrat pridobi množični značaj
in družbeni prestiž. Poznane so cerkve in kraji, v katere so romali domači in
tuji verniki. Srednji vek predstavlja obdobje, v katerem vera postane integral-
ni del vsakdanjega (socialnega, političnega) življenja, hkrati pa je cerkvena mi-
selnost postala del socialnih praks in norm. Celotno življenje in delovanje kr-
ščanske skupnosti sta bila podvržena iskanju odrešitve v nebeškem kraljestvu.
Cerkev je v srednjeveški družbi pri tem imela poglavitno vlogo. Romanje je
postalo prava institucija in simbol družbene afirmacije, imelo je zlasti spo-
korniški značaj – namen očiščenja grehov in dosego večnega zveličanja. Pro-
ti koncu 13. stoletja se je pojavilo t. i. jubilejno ali svetoletno romanje, kjer so
grešniki lahko prejeli odpustke za storjene grehe (Gestrin, 1975, 75). V 15. sto-
letju so v ospredju motivi za blagor duše oziroma reševanje duše pred pogu-
bljanjem (oziroma vicami), težnja po očiščenju grehov in zaobljuba (Gestrin,
1975, 76).
Romar se je na pot odpravil z »blagoslovom« celotne družbe. Pri tem
je šlo načeloma za prostovoljno dejanje. Pred odhodom je pripravil oporoko.
Lahko pa je proti plačilu na romanje v svojem imenu odposlal nekoga druge-
ga (Paloscia, 2005). Taki primeri so proti koncu 15. stoletja postajali vse po-
gostejši. Najem profesionalnih romarjev je postopoma postal institucija (Ge-
strin, 1975, 75–76). Poleg odhodov na romanje so se opravljali tudi drugi posli,
kakor, denimo, trgovanje z relikvijami (Šmitek, 2000, 127–128). Romanje ni
imelo le spokorniškega značaja, lahko je pomenilo tudi kazen, na katero je po-
sameznika zaradi storjene kršitve oziroma greha proti cerkvi obsodilo civilno
sodišče. Obsojenec je moral na pot vklenjen v verige. Kazni pa se je lahko iz-
ognil tudi s plačilom za prekršek (Battilani, 2009, 70–71). Tak primer zasle-
dimo tudi na Slovenskem, ko sta bila dva podložnika zaradi vdora v gornje-
grajski samostan in kraje obtožena na sodnem procesu leta 1231. Na sojenju
33
jev, ki se vežejo na Kristusovo življenje in vstajenje, ter svetišč, ki so vezana na
svetniške osebe (zlasti povezane s Cerkvijo) (Vukonić, 1996). Ker je odhod na
romanje pomenil začasno bivanje izven domačega kraja, je lahko simboliziral
tudi beg iz vsakdanjega življenja, potovanje, odkrivanje novih krajev in doži-
vetij. Razlogi za romanje so bili različni, saj so poleg izraza globokih verskih
čustev romali tudi v znak pokore za storjene grehe, ki ga je določil spovednik.
Od 11. stoletja dalje je pričelo veljati pravilo, da mora vernik za odpuščanje ro-
mati v točno določeno svetišče, ki so ga določili posamezni škofi ali spovedni-
ki kot kraj pokoritve. Tako romanje je pomenilo tudi samodejno odpuščanje
grešnikovih grehov (Paloscia, 2005, 151–53).
Krščanska romanja so prisotna pred 12. oziroma 13. stoletjem, vendar v
tistem obdobju dosežejo večjo vlogo, saj pojav takrat pridobi množični značaj
in družbeni prestiž. Poznane so cerkve in kraji, v katere so romali domači in
tuji verniki. Srednji vek predstavlja obdobje, v katerem vera postane integral-
ni del vsakdanjega (socialnega, političnega) življenja, hkrati pa je cerkvena mi-
selnost postala del socialnih praks in norm. Celotno življenje in delovanje kr-
ščanske skupnosti sta bila podvržena iskanju odrešitve v nebeškem kraljestvu.
Cerkev je v srednjeveški družbi pri tem imela poglavitno vlogo. Romanje je
postalo prava institucija in simbol družbene afirmacije, imelo je zlasti spo-
korniški značaj – namen očiščenja grehov in dosego večnega zveličanja. Pro-
ti koncu 13. stoletja se je pojavilo t. i. jubilejno ali svetoletno romanje, kjer so
grešniki lahko prejeli odpustke za storjene grehe (Gestrin, 1975, 75). V 15. sto-
letju so v ospredju motivi za blagor duše oziroma reševanje duše pred pogu-
bljanjem (oziroma vicami), težnja po očiščenju grehov in zaobljuba (Gestrin,
1975, 76).
Romar se je na pot odpravil z »blagoslovom« celotne družbe. Pri tem
je šlo načeloma za prostovoljno dejanje. Pred odhodom je pripravil oporoko.
Lahko pa je proti plačilu na romanje v svojem imenu odposlal nekoga druge-
ga (Paloscia, 2005). Taki primeri so proti koncu 15. stoletja postajali vse po-
gostejši. Najem profesionalnih romarjev je postopoma postal institucija (Ge-
strin, 1975, 75–76). Poleg odhodov na romanje so se opravljali tudi drugi posli,
kakor, denimo, trgovanje z relikvijami (Šmitek, 2000, 127–128). Romanje ni
imelo le spokorniškega značaja, lahko je pomenilo tudi kazen, na katero je po-
sameznika zaradi storjene kršitve oziroma greha proti cerkvi obsodilo civilno
sodišče. Obsojenec je moral na pot vklenjen v verige. Kazni pa se je lahko iz-
ognil tudi s plačilom za prekršek (Battilani, 2009, 70–71). Tak primer zasle-
dimo tudi na Slovenskem, ko sta bila dva podložnika zaradi vdora v gornje-
grajski samostan in kraje obtožena na sodnem procesu leta 1231. Na sojenju
33
