Page 17 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
predgovor

postaja, uredništvo časopisa, oglaševalska agencija, PR-podjetje, virtualni
svet spletnega portala ali interaktivna raba mobilnega telefona ne razlikuje-
jo veliko od klasičnih terenov. Toda tovrstni novi antropološki tereni za di-
sciplino niso predstavljali le metodološkega izziva, ampak so postali podla-
ga za kreiranje številnih novih antropoloških »laboratorijev«, tj. družbenih
prostorov, iz katerih v zadnjih desetletjih vznikajo številna nova spozna-
nja, pomembna za razumevanje delovanja današnjih in preteklih družb ali
njihovih posameznih oziroma lokalno, nacionalno, regionalno ali kar glo-
balno določenih sredin. Prav v tem intelektualnem toku je treba razume-
ti razvoj antropologije medijev in antropologije komuniciranja, ki ga danes
spremlja razcvet raznovrstnih antropološko komentirajočih diskurzov o
medijih in informacijsko-komunikacijskih tehnologijah. In v skladu s tem
tokom so bile opravljene tukaj predstavljene medijske etnografije.

Klasične antropološke študije so bile navadno pisane v sedanjiku, saj
so temeljile na etnografijah kot edinstvenem zapisu vsakokratnega časa
in prostora v njuni specifični soodvisni konstelaciji odvijanja »sedanjos-
ti« oziroma »trenutnosti«, »zdajšnjosti« in »tukajšnjosti«. Ideja »etnograf-
skega sedanjika«, ki velja za standarden, a presežen antropološki koncept,
je temeljila na tem, da so etnografske raziskave sinhroni posnetki trenut-
ka, saj neposrednega opazovanja z udeležbo ni mogoče izvajati za vpogled
v preteklost. Tovrstno ozko in ortodoksno dojemanje etnografskega trenut-
ka kot vprične terenske izkušnje je kasneje bilo podvrženo številnim kri-
tičnim revizijam.1 Ko so se antropologi začeli bolj zavedati pomembnos-
ti razumevanja in upoštevanja zgodovinskih aspektov obstoja, oblikovanja
in delovanja družb ali kultur, so idejo etnografskega sedanjika nadgradi-
li z »etnografskim preteklikom«, ki omogoča vpogled v zgodovinske pro-
cese, ki vodijo v sedanjost. Potemtakem etnografski sedanjik in zgodovina
nista bila več izključujoča se elementa antropološke percepcije, kognicije in
recepcije. Tudi za pričujoče analize bi lahko rekli, da niso le posnetek »et-
nografske sedanjosti« obravnavanih »medijskih prizorišč«, konzerviranih
v času in prostoru, ampak so predvsem že zgodovinski dokument nekega
specifičnega medijsko merjenega, produciranega, konzumiranega, predv-
sem pa živetega časa in prostora.

Za lažje razumevanje medijskih perspektiv, ki jih promovirajo prispev-
ki te knjige, je bržčas prav, da povemo še nekaj o medijskih študijih. Ti so
se v zadnjih desetletjih konstituirali kot relativno avtonomna kombinaci-

1 Gl. Stocking 1983; Clifford 1983: 118–146; Fabian 1983; Clifford & Marcus 1986;
Hammersley & Atkinson 1992; Van Maanen 1995; Michrina & Richards 1996; Amit
2000; Brown & Dobrin 2004.

17
   12   13   14   15   16   17   18   19   20   21   22