Page 40 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
žiti mednarodne uspehe, zaradi česar nemudoma stopi na prestol »sloven-
skih darov«, ki izpričujejo slovensko identiteto in jo v tem delajo drugačno
od drugih, zlasti seveda jugoslovanskih identitet (Starc 2005: 64). V takš-
nem turbulentnem političnem ozračju slovenski uspehi alpskih smučar-
jev in smučarjev skakalcev sprožijo val navdušenja nad obema športoma,
nacionalno dnevno časopisje in radiotelevizija, ki obilno in podrobno po-
ročata o uspehih in zmagah, pa ustvarita idealne pogoje za kulturno trans-
formacijo smučarskih uspehov v prvovrsten simbol, skozi katerega poteka
proces slovenske nacionalne identifikacije. Bojan Križaj je prvi Slovenec na
zmagovalnem odru, ko je 13. decembra 1977 slalomsko preizkušnjo v itali-
janski Madonni di Campiglio končal na tretjem mestu, januarja 1980 pa v
znamenitem švicarskem Wengnu v isti disciplini dosegel prvo slovensko
zmago za svetovni pokal v alpskem smučanju, ki je v Sloveniji sprožila pra-
vo smučarsko evforijo. Zgodbe o tem, kako so po podjetjih in šolah med
televizijskimi prenosi tekem prekinjali delo in pouk in vozniki na rednih
avtobusnih vožnjah ustavljali vozila, da bi bili prek radijskega prenosa pri-
ča Križajevim napetim bojem s švedskim asom Ingemarjem Stenmarkom,
so danes že neizogiben del slovenske postsocialistične športne nostalgije.
Na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982 Križaj osvoji prvo slo-
vensko in s tem jugoslovansko smučarsko medaljo, in sicer srebro v svo-
ji paradni disciplini slalomu. V ostalih predelih Jugoslavije Slovenci prek
teh uspehov postanejo sinonim za »skijaša«, smučarja. Kasneje do leta 1987
naniza še sedem zmag v svetovnem pokalu, med njimi tudi v smučarsko
prestižnem Kitzbüchelu in dvakrat, to je 1982 in 1986 v domači Kranjski
Gori, tako rekoč »sveti« strmini slovenskega alpskega smučanja, ki je slo-
vela po entuziastičnih množicah obiskovalcev v ciljni areni in nabuhli go-
renjski folklori.
Anton Židan, član organizacijskega komiteja Pokala Vitranc od leta
1961 do 1975, se takole spominja najbolj bleščečih vrhuncev iz zgodovine
podvitranških smučarskih spektaklov:
Domače zmage na Vitrancu so bile dvojni praznični dnevi kranj-
skogorskega svetovnega pokala, zgodovinski dogodek pa je bila
prva domača zmaga v Kranjski Gori. Bilo je v letu svetovnega pr-
venstva v Schladmingu 1982, ko sta Ingemar Stenmark in Bojan
Križaj bila nepozaben boj za naslov svetovnega slalomskega prva-
ka. Stenmark je osvojil zlato, Križaj pa srebrno kolajno. Čez dober
mesec pa je na strminah Vitranca sledila repriza tega boja. Kot
da bi ljubitelji smučanja pri nas slutili, da se obeta nov slalomski
40
žiti mednarodne uspehe, zaradi česar nemudoma stopi na prestol »sloven-
skih darov«, ki izpričujejo slovensko identiteto in jo v tem delajo drugačno
od drugih, zlasti seveda jugoslovanskih identitet (Starc 2005: 64). V takš-
nem turbulentnem političnem ozračju slovenski uspehi alpskih smučar-
jev in smučarjev skakalcev sprožijo val navdušenja nad obema športoma,
nacionalno dnevno časopisje in radiotelevizija, ki obilno in podrobno po-
ročata o uspehih in zmagah, pa ustvarita idealne pogoje za kulturno trans-
formacijo smučarskih uspehov v prvovrsten simbol, skozi katerega poteka
proces slovenske nacionalne identifikacije. Bojan Križaj je prvi Slovenec na
zmagovalnem odru, ko je 13. decembra 1977 slalomsko preizkušnjo v itali-
janski Madonni di Campiglio končal na tretjem mestu, januarja 1980 pa v
znamenitem švicarskem Wengnu v isti disciplini dosegel prvo slovensko
zmago za svetovni pokal v alpskem smučanju, ki je v Sloveniji sprožila pra-
vo smučarsko evforijo. Zgodbe o tem, kako so po podjetjih in šolah med
televizijskimi prenosi tekem prekinjali delo in pouk in vozniki na rednih
avtobusnih vožnjah ustavljali vozila, da bi bili prek radijskega prenosa pri-
ča Križajevim napetim bojem s švedskim asom Ingemarjem Stenmarkom,
so danes že neizogiben del slovenske postsocialistične športne nostalgije.
Na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982 Križaj osvoji prvo slo-
vensko in s tem jugoslovansko smučarsko medaljo, in sicer srebro v svo-
ji paradni disciplini slalomu. V ostalih predelih Jugoslavije Slovenci prek
teh uspehov postanejo sinonim za »skijaša«, smučarja. Kasneje do leta 1987
naniza še sedem zmag v svetovnem pokalu, med njimi tudi v smučarsko
prestižnem Kitzbüchelu in dvakrat, to je 1982 in 1986 v domači Kranjski
Gori, tako rekoč »sveti« strmini slovenskega alpskega smučanja, ki je slo-
vela po entuziastičnih množicah obiskovalcev v ciljni areni in nabuhli go-
renjski folklori.
Anton Židan, član organizacijskega komiteja Pokala Vitranc od leta
1961 do 1975, se takole spominja najbolj bleščečih vrhuncev iz zgodovine
podvitranških smučarskih spektaklov:
Domače zmage na Vitrancu so bile dvojni praznični dnevi kranj-
skogorskega svetovnega pokala, zgodovinski dogodek pa je bila
prva domača zmaga v Kranjski Gori. Bilo je v letu svetovnega pr-
venstva v Schladmingu 1982, ko sta Ingemar Stenmark in Bojan
Križaj bila nepozaben boj za naslov svetovnega slalomskega prva-
ka. Stenmark je osvojil zlato, Križaj pa srebrno kolajno. Čez dober
mesec pa je na strminah Vitranca sledila repriza tega boja. Kot
da bi ljubitelji smučanja pri nas slutili, da se obeta nov slalomski
40
