Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 19
igor grdina

Anglijo, ki so jo zaposlila domača nasprotja – prav v tistem času je prišlo
do revolucije z imenom državljanska vojna (1642–1651)5 –, toliko bolj pa
za Španijo. Slednja je v planetarnem okviru tako oslabela, da je ob izte-
ku tridesetletne vojne morala priznati neodvisnost Nizozemske, ki ji je
še med njenim potekom vzpostavila svoj čezmorski imperij. Čez čas je
dokončno izgubila še Portugalsko, ki se je je polastil Filip II. leta 1580–­
1581 (Parker 2014, 264–71).

Ključni pomen dežel češke krone za Sveto rimsko cesarstvo se
je v času husitskih vojn, ko so v Evropi obveljale za kotišče here-
zij, seveda razmajal. Toda že Sigismund Luksemburški je ob kon-
cu svoje vladavine uspel stabilizirati razmere v njih, saj so se upor-
niki proti ustaljenim katoliškim pojmovanjem notranje razcepili in
se celo spopadli med seboj. Da Albreht II., Ladislav Posmrtnik, Jurij
Poděbradski, Vladislav II. Jagiełłonski in njegov sin Ludvik II. niso
igrali večje vloge v politiki Cesarstva, so bile krive posebne in en-
kratne osebne okoliščine ali razmere v času njihovega vladanja de-
želam češke krone. Kratkoživi, nesposobni ali za širši prostor versko
komajda sprejemljivi monarhi6 preprosto niso imeli priložnosti, da

5 Prim. Langewiesche 2019, 155 in dalje. Državljanski spopadi na Otoku so v tem
delu razumljeni kot prve vojne moderne dobe, kar je izpeljano iz njihove povezave
z revolucijo. Toda po drugih kriterijih bi v tej vlogi lahko nastopal tudi evropski
obračun 1618–1648, zlasti če bi bilo odločilno merilo totalnost in absolutnost obra-
čunavanj.

6 Habsburžana Albreht II. in Ladislav Posmrtnik sta bila za kratek čas češka kral­
ja; drugi od njiju je ta položaj zasedal med vladavino debelokožnega in dolgoži-
vega sorodnika Friderika III. Po drugi strani sta se morala Jagiełłonska vladarja
v prvi vrsti ukvarjati s problemi Ogrske, na katere južne meje so pritiskali Turki.
Vladislav II., ki ni hotel dajati povoda za notranji odpor kroni, je to storil tako, da
sploh ni kazal svoje samostojne vladarske volje. Toda računanje na obče zavedan­
je pogubnosti nedejavnosti na obrambnem področju za vse se je nazadnje izkaza-
lo za kratkovidno. Bitko pri Mohácsu so Osmani dejansko dobili že v času šibke
(ne)vladavine Vladislava II. Jurij Poděbradski pa je bil zaradi pripadnosti zmer-
nim husitom za mnoge katolike – zlasti za Sveti sedež – zelo problematičen vla-
dar. Vladislav II. kot njegov naslednik na Češkem tudi zaradi že utrjene verske pi-
sanosti ni kazal kakšne volje po preurejanju obstoječega stanja; stari spori bi zlah-
ka vnovič postali eksplozivni. Prim. Macek 2001. O dojemanju »husitskega kralja«
Jurija Poděbradskega v sočasni Evropi glej v Macek 1967, 159 in dalje.

17
   14   15   16   17   18   19   20   21   22   23   24