Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 25
igor grdina
regularno postal češki kralj. Njegova zamenjava z wittelsbachovskim
grofom je sprožala številna vprašanja o položaju monarha nasploh, ne
samo v okvirih Svetega rimskega cesarstva. Stuartovci takšne situacije
niso mogli biti niti malo veseli.
Ob tem pa je treba tudi poudariti, da v trenutku, ko so češki stanovi
poklicali grofa Friderika V. na prestol v Pragi, nihče ni mogel imeti ilu-
zije o zgolj notranjepolitičnih dimenzijah pomena tega koraka. Zadeva
ni bila pomembna le na načelni ravni, kot vprašanje, ki se dotika samih
temeljev koncepcije monarhične oblasti – kajti tako dedni kot izvolje-
ni kralji so bili maziljeni in kot taki prek svoje službe neposredno vpe-
ti v okvire božanskega prava –, temveč tudi v praksi, za odnose oziro-
ma premoč v zapleteni strukturi Svetega rimskega cesarstva kot celote.
S Friderikovim prevzemom krone svetega Václava se je namreč dodob-
ra spreminjal položaj v kolegiju volilnikov, saj sta bila saški in bran-
denburški elektor protestanta, palatinatski in češki pa združena v eni
osebi. Habsburžani, ki so obvladovali največ dežel v Svetem rimskem
cesarstvu, se s tem nikoli ne bi mogli sprijazniti. Zaradi določb zlate
bule Karla IV. jim vrh vsega ni bil dosegljiv noben drug elektorski po-
ložaj kot češki, ki so ga obvladovali od časov Ferdinanda I. Vse posvet-
ne volilne kneževine so namreč zasedale vitalne dinastije, ki so imele v
primeru izumrtja mnogo potencialnih dedičev.
Da so se Habsburžani in drugi katoliški vladarji v Svetem rimskem
cesarstvu odločili za obračun z orožjem, potemtakem ni presenetljivo:
češki stanovi jim s ponižujočo detronizacijo in z izborom novega kralja,
ki so ga mogli šteti za zastopnika povsem drugačne politike, niso puš-
čali veliko manevrskega prostora. Še zlasti zato, ker dežele ob Vltavi,
Moravi in Odri niso mejile na Osmanski imperij. Slednji je res preha-
jal v strateško defenzivo, toda vse do leta 1683, ko je Kara Mustafa paša
sultanovo armado še zadnjič popeljal na ozemlje Svetega rimskega ce-
sarstva in začel oblegati Dunaj, je ostajal resna grožnja (Hammer 1979,
542–51). Habsburžani si v neposrednem zaledju svojih z obrambo pred
Turki zaposlenih dežel niso mogli privoščiti negotovosti. Čisto goto-
vo pa je še marsikdo drug priznaval njihovo izjemno vlogo za celoten
23
regularno postal češki kralj. Njegova zamenjava z wittelsbachovskim
grofom je sprožala številna vprašanja o položaju monarha nasploh, ne
samo v okvirih Svetega rimskega cesarstva. Stuartovci takšne situacije
niso mogli biti niti malo veseli.
Ob tem pa je treba tudi poudariti, da v trenutku, ko so češki stanovi
poklicali grofa Friderika V. na prestol v Pragi, nihče ni mogel imeti ilu-
zije o zgolj notranjepolitičnih dimenzijah pomena tega koraka. Zadeva
ni bila pomembna le na načelni ravni, kot vprašanje, ki se dotika samih
temeljev koncepcije monarhične oblasti – kajti tako dedni kot izvolje-
ni kralji so bili maziljeni in kot taki prek svoje službe neposredno vpe-
ti v okvire božanskega prava –, temveč tudi v praksi, za odnose oziro-
ma premoč v zapleteni strukturi Svetega rimskega cesarstva kot celote.
S Friderikovim prevzemom krone svetega Václava se je namreč dodob-
ra spreminjal položaj v kolegiju volilnikov, saj sta bila saški in bran-
denburški elektor protestanta, palatinatski in češki pa združena v eni
osebi. Habsburžani, ki so obvladovali največ dežel v Svetem rimskem
cesarstvu, se s tem nikoli ne bi mogli sprijazniti. Zaradi določb zlate
bule Karla IV. jim vrh vsega ni bil dosegljiv noben drug elektorski po-
ložaj kot češki, ki so ga obvladovali od časov Ferdinanda I. Vse posvet-
ne volilne kneževine so namreč zasedale vitalne dinastije, ki so imele v
primeru izumrtja mnogo potencialnih dedičev.
Da so se Habsburžani in drugi katoliški vladarji v Svetem rimskem
cesarstvu odločili za obračun z orožjem, potemtakem ni presenetljivo:
češki stanovi jim s ponižujočo detronizacijo in z izborom novega kralja,
ki so ga mogli šteti za zastopnika povsem drugačne politike, niso puš-
čali veliko manevrskega prostora. Še zlasti zato, ker dežele ob Vltavi,
Moravi in Odri niso mejile na Osmanski imperij. Slednji je res preha-
jal v strateško defenzivo, toda vse do leta 1683, ko je Kara Mustafa paša
sultanovo armado še zadnjič popeljal na ozemlje Svetega rimskega ce-
sarstva in začel oblegati Dunaj, je ostajal resna grožnja (Hammer 1979,
542–51). Habsburžani si v neposrednem zaledju svojih z obrambo pred
Turki zaposlenih dežel niso mogli privoščiti negotovosti. Čisto goto-
vo pa je še marsikdo drug priznaval njihovo izjemno vlogo za celoten
23
