Page 7 - Bandelj, Dunja, Matjaž Hladnik, Alenka Baruca Arbeiter. 2020. Tehnološke smernice za gojenje laškega smilja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 7
Uvod
Laški smilj se tradicionalno uporablja v zdravilstvu v sredozemskih državah.
V zadnjih petnajstih letih bi težko spregledali zanimanje za gojenje laškega smilja,
saj njegovo eterično olje na trgu dosega visoko ceno in velja za eno najdražjih
eteričnih olj. Eterično olje je pomembna sestavina kozmetičnih produktov, vse
več pa je raziskav, ki potrjujejo njegovo uporabnost tudi v farmaciji. Vsestranska
uporabnost laškega smilja spodbuja njegovo pridelovanje v agroekosistemih. Veliko
nasadov laškega smilja je na Korziki, v Italiji, gojijo ga tudi v Bolgariji. Na območju
Balkana se večji nasadi nahajajo v Srbiji, vzdolž jadranske obale na Hrvaškem, na
jadranskih otokih ter v Bosni in Hercegovini. Nasadi na skrajnem severu Jadrana pa
se nahajajo v hrvaški in slovenski Istri. Rastline laškega smilja v pridelavi izvirajo iz
naravnih populacij prosto rastočega laškega smilja iz različnih območij Sredozemlja.
Zaradi pretiranega izkoriščanja v naravi so naravna rastišča ponekod že ogrožena.
Življenjski prostor se izgublja tudi zaradi zaraščanja in opuščanja pašne reje živali.
Predvidevamo, da je laški smilj svoj življenjski prostor v Sloveniji izgubil prav zaradi
zaraščanja.
Prenos prosto rastočih zdravilnih rastlin iz naravnega ekosistema v
agroekosistem in njihovo gojenje predstavlja pomembno alternativo pretiranemu
nabiranju in izkoriščanju rastlin v naravnem okolju, prispeva pa tudi k preživetju
ogroženih, redkih in ranljivih vrst ter k ohranjanju genetske pestrosti naravnih
populacij. Gojenje aromatičnih rastlin v bistvu predstavlja pomembno gospodarsko
panogo, ki zagotavlja vir surovin za živilsko, farmacevtsko in kozmetično industrijo.
Ko prosto rastoče rastline gojimo v nadzorovanih razmerah - agroekosistemu, je
njihova pridelava bolj predvidljiva in stabilnejša z vidika pridelka, kakovosti in kemijske
sestave, kar je ključno za nadaljnjo uporabo v industriji. Prav tako se z načrtnim
gojenjem deklariranih rastlin izognemo nepravilni taksonomski identifikaciji rastline.
Dejstvo je, da moramo za doseganje konkurenčnosti na mednarodnem trgu gojenje
zdravilnih rastlin načrtovati z minimalnimi vložki in predvsem trajnostno, hkrati pa
moramo zagotoviti tudi varno uporabo. Izzivi in ovire, s katerimi se soočajo ljubiteljski
in profesionalni pridelovalci pri gojenju zelišč, so lahko omejen in reguliran odvzem
rastlin iz narave, zagotavljanje kakovostnega sadilnega materiala, problem izvora
sadilnega materiala, pravilna taksonomska klasifikacija rastlin, primernost ekoloških
razmer oziroma naravnih okoljskih pogojev pridelovalnega območja, izbira ustreznih
agronomskih tehnologij, slabše poznavanje in nepredvidljivost bolezni in škodljivcev,
ki lahko s prenosom rastlin iz naravnega ekosistema v agroekosistem presežejo prag
škodljivosti.
5
Laški smilj se tradicionalno uporablja v zdravilstvu v sredozemskih državah.
V zadnjih petnajstih letih bi težko spregledali zanimanje za gojenje laškega smilja,
saj njegovo eterično olje na trgu dosega visoko ceno in velja za eno najdražjih
eteričnih olj. Eterično olje je pomembna sestavina kozmetičnih produktov, vse
več pa je raziskav, ki potrjujejo njegovo uporabnost tudi v farmaciji. Vsestranska
uporabnost laškega smilja spodbuja njegovo pridelovanje v agroekosistemih. Veliko
nasadov laškega smilja je na Korziki, v Italiji, gojijo ga tudi v Bolgariji. Na območju
Balkana se večji nasadi nahajajo v Srbiji, vzdolž jadranske obale na Hrvaškem, na
jadranskih otokih ter v Bosni in Hercegovini. Nasadi na skrajnem severu Jadrana pa
se nahajajo v hrvaški in slovenski Istri. Rastline laškega smilja v pridelavi izvirajo iz
naravnih populacij prosto rastočega laškega smilja iz različnih območij Sredozemlja.
Zaradi pretiranega izkoriščanja v naravi so naravna rastišča ponekod že ogrožena.
Življenjski prostor se izgublja tudi zaradi zaraščanja in opuščanja pašne reje živali.
Predvidevamo, da je laški smilj svoj življenjski prostor v Sloveniji izgubil prav zaradi
zaraščanja.
Prenos prosto rastočih zdravilnih rastlin iz naravnega ekosistema v
agroekosistem in njihovo gojenje predstavlja pomembno alternativo pretiranemu
nabiranju in izkoriščanju rastlin v naravnem okolju, prispeva pa tudi k preživetju
ogroženih, redkih in ranljivih vrst ter k ohranjanju genetske pestrosti naravnih
populacij. Gojenje aromatičnih rastlin v bistvu predstavlja pomembno gospodarsko
panogo, ki zagotavlja vir surovin za živilsko, farmacevtsko in kozmetično industrijo.
Ko prosto rastoče rastline gojimo v nadzorovanih razmerah - agroekosistemu, je
njihova pridelava bolj predvidljiva in stabilnejša z vidika pridelka, kakovosti in kemijske
sestave, kar je ključno za nadaljnjo uporabo v industriji. Prav tako se z načrtnim
gojenjem deklariranih rastlin izognemo nepravilni taksonomski identifikaciji rastline.
Dejstvo je, da moramo za doseganje konkurenčnosti na mednarodnem trgu gojenje
zdravilnih rastlin načrtovati z minimalnimi vložki in predvsem trajnostno, hkrati pa
moramo zagotoviti tudi varno uporabo. Izzivi in ovire, s katerimi se soočajo ljubiteljski
in profesionalni pridelovalci pri gojenju zelišč, so lahko omejen in reguliran odvzem
rastlin iz narave, zagotavljanje kakovostnega sadilnega materiala, problem izvora
sadilnega materiala, pravilna taksonomska klasifikacija rastlin, primernost ekoloških
razmer oziroma naravnih okoljskih pogojev pridelovalnega območja, izbira ustreznih
agronomskih tehnologij, slabše poznavanje in nepredvidljivost bolezni in škodljivcev,
ki lahko s prenosom rastlin iz naravnega ekosistema v agroekosistem presežejo prag
škodljivosti.
5
