Page 394 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 394
opereta med obema svetovnima vojnama
v mariborskem Domu JLA, kjer so jih že v letih 1952–1957 izvedli sedem v
sodelovanju s SNG Maribor; in zakaj izvedba pod okriljem jugoslovanske
vojske ni bila deležna tako burnih odzivov kot kasnejši prvi tovrstni poskus
na slovenskem poklicnem odru. In predvsem, zakaj je ta odpor do opere-
te trajal pri nas tako dolgo – do premiere Netopirja 6. 2. 1987. Na kratko: kaj
je bilo v Mariboru in v Sloveniji tako drugačnega, da je predstavljalo izje-
mo v tedanji skupni državi oziroma kaj je bilo zares v ozadju tega nepozab-
no ostrega medijskega spora. Ali se je ob tem razkril tudi (tekmovalni) od-
nos med centrom in provinco, med dramskim in glasbenim gledališčem,
med resnejšo in »lažjo« muzo, ali pa je temu botrovalo še kaj drugega. Zara-
di celovitejšega pogleda se na kratko pomudimo pri specifiki mariborske-
ga gledališča, ki je posledica njegove geografske lege, politične in kulturne
zgodovine. Morda pridemo v bližino »skritih sil, ki segajo preko generacij in
oblikujejo trajno, v merah človeškega spomina nespremenljivo konstanto, ki
jo imenujemo Slovensko narodno gledališče v Mariboru.«2
Kratek oris političnih in zgodovinskih okoliščin mariborskih
Slovencev
Kulturni zgodovinar Bruno Hartman je zapisal, da Slovenci pripisujemo
Mariboru nenavadne položaje iz »občutka pokrajinske pripadnosti, različ
nosti družbenega življenja, navad, običajev, jezika, gospodarske koristi, ne
kakšne tekmovalne pobude, nemalokrat pa tudi iz neznanja«.3 Opozoril je
na dejstvo, da je prebivalstvo Maribora v razmeroma kratkem obdobju
1918–1941–1945 doživelo trikratno preobrazbo, ki je vsakič bistveno predru-
gačila nacionalno, s tem pa tudi kulturno sestavo mesta.
Maribor je bil v sklopu stare Avstrije podrejen glavnemu mestu Gra-
dec in za razvoj slovenske kulture ni imel pravih pogojev. Še leta 1910 je bil
trdno v rokah nemškega meščanstva, ki je imelo veliko gospodarsko pre-
moč in je Slovence načrtno ponemčevalo.4 Kljub temu je v slabem desetletju
pred prvo svetovno vojno postal že kar močno kulturno središče štajerskih
Slovencev, ki so si leta 1899 sezidali na robu starega mestnega jedra mogoč-
2 Jaro Dolar, »Obraz mariborskega gledališča: ob 40-letnici SNG v Mariboru«, Gleda
liški list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 12.
3 Bruno Hartman, Kultura v Mariboru: gibanja, zvrsti, osebnosti (Maribor: Obzorja,
2001), 79.
4 »Čeprav je bil Maribor naravno in gospodarsko središče Slovencev na Štajerskem (v ce
lotni kronovini jih je bilo približno tretjina) – in to središčno vlogo so priznavali tudi
Nemci. […] Zadnje ljudsko štetje pod Avstrijo leta 1910 je v Mariboru izkazalo 22.653
Nemcev in 3.823 Slovencev, kar je pomenilo 17 % mestnega prebivalstva.« Ibid.
392
v mariborskem Domu JLA, kjer so jih že v letih 1952–1957 izvedli sedem v
sodelovanju s SNG Maribor; in zakaj izvedba pod okriljem jugoslovanske
vojske ni bila deležna tako burnih odzivov kot kasnejši prvi tovrstni poskus
na slovenskem poklicnem odru. In predvsem, zakaj je ta odpor do opere-
te trajal pri nas tako dolgo – do premiere Netopirja 6. 2. 1987. Na kratko: kaj
je bilo v Mariboru in v Sloveniji tako drugačnega, da je predstavljalo izje-
mo v tedanji skupni državi oziroma kaj je bilo zares v ozadju tega nepozab-
no ostrega medijskega spora. Ali se je ob tem razkril tudi (tekmovalni) od-
nos med centrom in provinco, med dramskim in glasbenim gledališčem,
med resnejšo in »lažjo« muzo, ali pa je temu botrovalo še kaj drugega. Zara-
di celovitejšega pogleda se na kratko pomudimo pri specifiki mariborske-
ga gledališča, ki je posledica njegove geografske lege, politične in kulturne
zgodovine. Morda pridemo v bližino »skritih sil, ki segajo preko generacij in
oblikujejo trajno, v merah človeškega spomina nespremenljivo konstanto, ki
jo imenujemo Slovensko narodno gledališče v Mariboru.«2
Kratek oris političnih in zgodovinskih okoliščin mariborskih
Slovencev
Kulturni zgodovinar Bruno Hartman je zapisal, da Slovenci pripisujemo
Mariboru nenavadne položaje iz »občutka pokrajinske pripadnosti, različ
nosti družbenega življenja, navad, običajev, jezika, gospodarske koristi, ne
kakšne tekmovalne pobude, nemalokrat pa tudi iz neznanja«.3 Opozoril je
na dejstvo, da je prebivalstvo Maribora v razmeroma kratkem obdobju
1918–1941–1945 doživelo trikratno preobrazbo, ki je vsakič bistveno predru-
gačila nacionalno, s tem pa tudi kulturno sestavo mesta.
Maribor je bil v sklopu stare Avstrije podrejen glavnemu mestu Gra-
dec in za razvoj slovenske kulture ni imel pravih pogojev. Še leta 1910 je bil
trdno v rokah nemškega meščanstva, ki je imelo veliko gospodarsko pre-
moč in je Slovence načrtno ponemčevalo.4 Kljub temu je v slabem desetletju
pred prvo svetovno vojno postal že kar močno kulturno središče štajerskih
Slovencev, ki so si leta 1899 sezidali na robu starega mestnega jedra mogoč-
2 Jaro Dolar, »Obraz mariborskega gledališča: ob 40-letnici SNG v Mariboru«, Gleda
liški list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 12.
3 Bruno Hartman, Kultura v Mariboru: gibanja, zvrsti, osebnosti (Maribor: Obzorja,
2001), 79.
4 »Čeprav je bil Maribor naravno in gospodarsko središče Slovencev na Štajerskem (v ce
lotni kronovini jih je bilo približno tretjina) – in to središčno vlogo so priznavali tudi
Nemci. […] Zadnje ljudsko štetje pod Avstrijo leta 1910 je v Mariboru izkazalo 22.653
Nemcev in 3.823 Slovencev, kar je pomenilo 17 % mestnega prebivalstva.« Ibid.
392
