Page 157 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 157
Poskus orisa izzivov v upravljanju Mitskega parka v Rodiku
krajine in v povezavi s konceptom krajev spomina (fr. lieux de memoire; cfr.
Pirkovič 2017, 34).
Mednarodni strokovni kontekst ponuja več opcij. V okviru une s co-ve
svetovne dediščine je kulturna krajina splošno definirana kot »combined
works of nature and of man« (u n e s c o 2019, 83). u n e s c o-va konven-
cija kulturno krajino deli v tri kategorije: oblikovano naravo (parki, vrtovi
ipd.); organsko razvito krajino, ki se dalje deli v »reliktno« ali »fosilno kra-
jino« (ki se ne razvija več) in »kontinuirano krajino« (ki se še naprej spremi-
nja skozi interakcijo med naravo in človekom); »asociativno krajino« (po-
vezana z verskimi, umetniškimi ali kulturnimi pomeni). Izmed treh kate-
gorij je asociativna krajina tista široka kategorija, ki – poleg lokacij zgo-
dovinskih dogodkov, z umetnostjo in z religijami povezano krajino ipd. –
zajema tudi mitsko izročilo, mite, folkloro (Dumbović Bilušić 2015, 184).
Rodiško mitsko krajino tako uvrstimo med asociativne krajine zaradi ne-
posredne povezave s pripovednim izročilom. Pomembno je poudariti, da
je izmed treh kategorij kulturnih krajin prav asociativna krajina tista, kjer
je antropogeni element neznaten ali ga celo ni, pomen krajine pa je nepo-
sredno povezan zgolj z naravnimi elementi, na katere se asociativnost veže
(Dumbović Bilušić 2015, 181).
Čeprav je asociativni vidik, v najširšem smislu, v ospredju sodobnih de-
finicij kulturne krajine, pa je ta najpogosteje izpostavljen v izvenevropskih
kontekstih, kjer so prisotne staroselske kulture. Kot emblematični primer
asociativne krajine je množično navajani primer narodni park Uluru-Kata
Tjuta v Avstraliji, ki ga že 35 let upravlja aboriginska staroselska skupnost
Anangu. Območje monolita iz peščenjaka je izjemnega pomena kot ne-
snovna dediščina, saj je za staroselsko skupnost krajina rezultat delovanja
njenih človeških in mitskih prednikov. V razvoju konservatorstva kulturne
dediščine je Uluru pomembna prelomnica, saj je iz zgolj naravne znameni-
tosti postal renominiran tudi kot kulturna dediščina ter predan v upravlja-
nje tradicionalni skupnosti (Rössler 2014, 32–33). V evropskem kontekstu
je tovrstna predkrščanska, »staroselska« vez z naravo izgubljena, zato pri-
merljivih vzorov dediščine ne njihovih sistemov upravljanja ni. Relativno
primerljiva z zahodnim kontekstom je Japonska, kjer je tradicionalna kul-
tura še izrazito živa, a sobiva s sodobnim globalnim načinom življenja. Na
Japonskem je bil koncept kulturne krajine, ki v veliki meri temelji na aso-
ciativnih vrednotah, uveden že v sredini sedemdesetih let, ključni vzvod
njenega varovanja pa je prostorsko načrtovanje (Inaba 2012).
Navedene tri une s co-ve kategorije pa so prenesene v slovenske zakon-
ske in strokovne podlage s področja prostorskega razvoja, a so mestoma
157
krajine in v povezavi s konceptom krajev spomina (fr. lieux de memoire; cfr.
Pirkovič 2017, 34).
Mednarodni strokovni kontekst ponuja več opcij. V okviru une s co-ve
svetovne dediščine je kulturna krajina splošno definirana kot »combined
works of nature and of man« (u n e s c o 2019, 83). u n e s c o-va konven-
cija kulturno krajino deli v tri kategorije: oblikovano naravo (parki, vrtovi
ipd.); organsko razvito krajino, ki se dalje deli v »reliktno« ali »fosilno kra-
jino« (ki se ne razvija več) in »kontinuirano krajino« (ki se še naprej spremi-
nja skozi interakcijo med naravo in človekom); »asociativno krajino« (po-
vezana z verskimi, umetniškimi ali kulturnimi pomeni). Izmed treh kate-
gorij je asociativna krajina tista široka kategorija, ki – poleg lokacij zgo-
dovinskih dogodkov, z umetnostjo in z religijami povezano krajino ipd. –
zajema tudi mitsko izročilo, mite, folkloro (Dumbović Bilušić 2015, 184).
Rodiško mitsko krajino tako uvrstimo med asociativne krajine zaradi ne-
posredne povezave s pripovednim izročilom. Pomembno je poudariti, da
je izmed treh kategorij kulturnih krajin prav asociativna krajina tista, kjer
je antropogeni element neznaten ali ga celo ni, pomen krajine pa je nepo-
sredno povezan zgolj z naravnimi elementi, na katere se asociativnost veže
(Dumbović Bilušić 2015, 181).
Čeprav je asociativni vidik, v najširšem smislu, v ospredju sodobnih de-
finicij kulturne krajine, pa je ta najpogosteje izpostavljen v izvenevropskih
kontekstih, kjer so prisotne staroselske kulture. Kot emblematični primer
asociativne krajine je množično navajani primer narodni park Uluru-Kata
Tjuta v Avstraliji, ki ga že 35 let upravlja aboriginska staroselska skupnost
Anangu. Območje monolita iz peščenjaka je izjemnega pomena kot ne-
snovna dediščina, saj je za staroselsko skupnost krajina rezultat delovanja
njenih človeških in mitskih prednikov. V razvoju konservatorstva kulturne
dediščine je Uluru pomembna prelomnica, saj je iz zgolj naravne znameni-
tosti postal renominiran tudi kot kulturna dediščina ter predan v upravlja-
nje tradicionalni skupnosti (Rössler 2014, 32–33). V evropskem kontekstu
je tovrstna predkrščanska, »staroselska« vez z naravo izgubljena, zato pri-
merljivih vzorov dediščine ne njihovih sistemov upravljanja ni. Relativno
primerljiva z zahodnim kontekstom je Japonska, kjer je tradicionalna kul-
tura še izrazito živa, a sobiva s sodobnim globalnim načinom življenja. Na
Japonskem je bil koncept kulturne krajine, ki v veliki meri temelji na aso-
ciativnih vrednotah, uveden že v sredini sedemdesetih let, ključni vzvod
njenega varovanja pa je prostorsko načrtovanje (Inaba 2012).
Navedene tri une s co-ve kategorije pa so prenesene v slovenske zakon-
ske in strokovne podlage s področja prostorskega razvoja, a so mestoma
157
