Page 161 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 161
Poskus orisa izzivov v upravljanju Mitskega parka v Rodiku
rodiško mitsko izročilo zaščititi z vpisom v register. Pogoj je, da ima dedi-
ščina zagotovljen prenos, torej nosilca te dediščine, v Rodiku torej pripo-
vedovalca. V okviru Mitskega parka bo to pripovedno izročilo dobilo novo
obliko življenja kot del interpretacije v parku in centru za obiskovalce: kot
zapisano na panojih, posneto na avdiovodnikih, predvsem pa predano v
živo preko vodnikov in metode storytellinga. Kot opozarja K. Hrobat Virlo-
get (2019, 34; 2021), se ob tem poraja vprašanje, ali tovrstno ohranjanje –
bodisi preko tiskane knjige, posnetega avdiovodnika ali profesionalno zai-
granega storytellinga – sploh odgovarja konceptu ohranjanja nesnovne de-
diščine. Ko je ujeto na nek fizični nosilec, ta »živa«, spremenljiva dediščina
zamrzne. Kaj je torej bistveno za ohranjanje te dediščine?
Pripovedno izročilo kot ljudsko slovstvo
Ob tem si velja pobliže pogledati, katere so sestavine, ki definirajo ustno
izročilo pripovedništva, saj te tvorijo tudi elemente, ki jih (lahko) ohra-
njamo. Pripovedno izročilo sestavljajo trije temeljni elementi: tekst (bese-
dilo), tekstura (način podajanja, pripovedovanja oz. izvedba) in kontekst
(okolje, kjer je pripovedovano, vključno z občinstvom) (Stanonik 2001,
117). Ključno vlogo ima povezovalec treh elementov, to je pripovedovalec,
pravljičar. V preteklosti – in v primeru Rodika še danes – so to bili nadarjeni
posamezniki, ki so z lastno pripovedovalsko noto in dramaturgijo interpre-
tacijo preoblikovali ter torej predajali sporočilo fabule (zgodbeno ogrodje),
ki se je ohranila skozi rodove. Folklorno pripovedovanje je torej tipičen pri-
mer stalnega predrugačenja in inovacije v nesnovni dediščini, saj je inova-
cija nujno prisotna, kaže pa se v nedrznih posegih v vsebino, ki sicer sledi
tradiciji (Štefan 1999, 6–7).
V primeru Rodika lahko ugotovimo, da vendarle obstaja še nekaj pri-
povedovalk, ki to izročilo znajo prenašati na značilni ustni način (babica
– vnuki). Gre za starejše Rodičanke, ki še živijo v vasi, a tudi tiste, ki so se
preselile v lokalna urbana središča (npr. Koper), vendar izročilo ohranjajo v
razširjenem družinskem krogu. Ta prenos še ni raziskan, a bi bila tovrstna
raziskava smiselna predvsem zato, da se preveri, ali se sodobno pripove-
dovanje izvaja na osnovi natisnjenih »rodiških pravc« ali gre za živo izro-
čilo preteklih generacij. K. Hrobat Virloget sicer opozarja (2019, 34–35), da
glavni prenašalci rodiškega izročila umirajo, za njimi pa ostaja vrzel. Vpra-
šanje pa se poraja tudi glede konteksta folklornega pripovedništva: oko-
lje, v katerem se lahko izročilo prenaša, se je bistveno spremenilo. Če so
nekoč ustno izročilo prenašali od ust do ust (Stanonik 2001, 118–119), ob
vsakodnevnih opravilih in za krajšanje časa, je danes ta kontekst bistveno
161
rodiško mitsko izročilo zaščititi z vpisom v register. Pogoj je, da ima dedi-
ščina zagotovljen prenos, torej nosilca te dediščine, v Rodiku torej pripo-
vedovalca. V okviru Mitskega parka bo to pripovedno izročilo dobilo novo
obliko življenja kot del interpretacije v parku in centru za obiskovalce: kot
zapisano na panojih, posneto na avdiovodnikih, predvsem pa predano v
živo preko vodnikov in metode storytellinga. Kot opozarja K. Hrobat Virlo-
get (2019, 34; 2021), se ob tem poraja vprašanje, ali tovrstno ohranjanje –
bodisi preko tiskane knjige, posnetega avdiovodnika ali profesionalno zai-
granega storytellinga – sploh odgovarja konceptu ohranjanja nesnovne de-
diščine. Ko je ujeto na nek fizični nosilec, ta »živa«, spremenljiva dediščina
zamrzne. Kaj je torej bistveno za ohranjanje te dediščine?
Pripovedno izročilo kot ljudsko slovstvo
Ob tem si velja pobliže pogledati, katere so sestavine, ki definirajo ustno
izročilo pripovedništva, saj te tvorijo tudi elemente, ki jih (lahko) ohra-
njamo. Pripovedno izročilo sestavljajo trije temeljni elementi: tekst (bese-
dilo), tekstura (način podajanja, pripovedovanja oz. izvedba) in kontekst
(okolje, kjer je pripovedovano, vključno z občinstvom) (Stanonik 2001,
117). Ključno vlogo ima povezovalec treh elementov, to je pripovedovalec,
pravljičar. V preteklosti – in v primeru Rodika še danes – so to bili nadarjeni
posamezniki, ki so z lastno pripovedovalsko noto in dramaturgijo interpre-
tacijo preoblikovali ter torej predajali sporočilo fabule (zgodbeno ogrodje),
ki se je ohranila skozi rodove. Folklorno pripovedovanje je torej tipičen pri-
mer stalnega predrugačenja in inovacije v nesnovni dediščini, saj je inova-
cija nujno prisotna, kaže pa se v nedrznih posegih v vsebino, ki sicer sledi
tradiciji (Štefan 1999, 6–7).
V primeru Rodika lahko ugotovimo, da vendarle obstaja še nekaj pri-
povedovalk, ki to izročilo znajo prenašati na značilni ustni način (babica
– vnuki). Gre za starejše Rodičanke, ki še živijo v vasi, a tudi tiste, ki so se
preselile v lokalna urbana središča (npr. Koper), vendar izročilo ohranjajo v
razširjenem družinskem krogu. Ta prenos še ni raziskan, a bi bila tovrstna
raziskava smiselna predvsem zato, da se preveri, ali se sodobno pripove-
dovanje izvaja na osnovi natisnjenih »rodiških pravc« ali gre za živo izro-
čilo preteklih generacij. K. Hrobat Virloget sicer opozarja (2019, 34–35), da
glavni prenašalci rodiškega izročila umirajo, za njimi pa ostaja vrzel. Vpra-
šanje pa se poraja tudi glede konteksta folklornega pripovedništva: oko-
lje, v katerem se lahko izročilo prenaša, se je bistveno spremenilo. Če so
nekoč ustno izročilo prenašali od ust do ust (Stanonik 2001, 118–119), ob
vsakodnevnih opravilih in za krajšanje časa, je danes ta kontekst bistveno
161
