Page 17 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Mitska krajina: razmisleki in smernice
za Mitski park
Katja Hrobat Virloget
Univerza na Primorskem
katja.hrobat@fhs.upr.si
Uvod: o spominu v prostoru in bistvu verovanja
Da lahko danes raziskovalci sploh pišemo o mitskih krajinah, ki predsta-
vljajo nek palimpsest preteklih verovanj in percepcij sveta, se lahko zahva-
limo ohranjanju kolektivnega spomina v krajini. Prvo vprašanje, ki se nam
tako zastavi, je, zakaj in kako se spomin ohranja v prostoru. Kako da se
ravno prek pripovednega izročila, ki se navezuje na določena mesta v kra-
jini, lahko še danes ukvarjamo z mitsko krajino?
Pomen prostora v konstrukciji kolektivnega spomina je prvi opazil soci-
olog Maurice Halbwachs. Ugotovil je, da se kolektivne identitete struktu-
rirajo okoli časovno-prostorskih referenc, ki utrjujejo spomin skupne pre-
teklosti (Halbwachs 1971). Da se lahko določena resnica fiksira v spomin
skupine, se mora predstaviti v konkretni obliki nekega dogodka, osebe ali
kraja (Halbwachs 1971, 124). Primer je krščanski kolektivni spomin, ki se
je vpisal v kraje Svete zemlje, zato da bi priskrbel iluzijo trajnosti. Ta ni
nastal iz direktnih pričevanj, temveč v skupnosti, oddaljeni od Svete ze-
mlje, ki si je v odsotnosti doživljanja sprememb v prostoru o njem ustva-
rila lastno simbolno reprezentacijo. Stabilnost, ki omogoča trajanje vero-
vanj, ni v materiji sami, ki je spremenljiva, temveč v podobi, zamenjani s
samo sabo. Od Palestine oddaljeni kristjani si lahko v spomin prikličejo
Jeruzalem kljub temu, da njihova podoba ne ustreza realnosti. Podobi se
namreč ni treba prilagajati realnosti, temveč verovanjem. Za predmet ko-
lektivnega spomina je tako značilna dvojnost: po eni strani se naslanja na
materialno danost, figuro, kraj, spomenik, po drugi strani pa na simbol,
duhovni pomen, ki se v duhu skupine zasidra in naloži na to realnost (Hal-
bwachs 1971, 117–164). Skupine tako svoje oblike rišejo na tla, kjer tudi za-
pirajo in najdevajo svoje kolektivne spomine (Halbwachs 1971, 130; 2001,
143–77). Spomin skupnosti o sami sebi se osredotoča na specifičnost sku-
pine v kontrastu do drugih in na kontinuiteto v času. Na področju trajanja
se skupnost dojema, če ne kot »večna«, pa vsaj kot nespremenljiva v svo-
https://doi.org/10.26493/978-961-293-060-8.17-55
Hrobat Virloget, K., ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv.
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
za Mitski park
Katja Hrobat Virloget
Univerza na Primorskem
katja.hrobat@fhs.upr.si
Uvod: o spominu v prostoru in bistvu verovanja
Da lahko danes raziskovalci sploh pišemo o mitskih krajinah, ki predsta-
vljajo nek palimpsest preteklih verovanj in percepcij sveta, se lahko zahva-
limo ohranjanju kolektivnega spomina v krajini. Prvo vprašanje, ki se nam
tako zastavi, je, zakaj in kako se spomin ohranja v prostoru. Kako da se
ravno prek pripovednega izročila, ki se navezuje na določena mesta v kra-
jini, lahko še danes ukvarjamo z mitsko krajino?
Pomen prostora v konstrukciji kolektivnega spomina je prvi opazil soci-
olog Maurice Halbwachs. Ugotovil je, da se kolektivne identitete struktu-
rirajo okoli časovno-prostorskih referenc, ki utrjujejo spomin skupne pre-
teklosti (Halbwachs 1971). Da se lahko določena resnica fiksira v spomin
skupine, se mora predstaviti v konkretni obliki nekega dogodka, osebe ali
kraja (Halbwachs 1971, 124). Primer je krščanski kolektivni spomin, ki se
je vpisal v kraje Svete zemlje, zato da bi priskrbel iluzijo trajnosti. Ta ni
nastal iz direktnih pričevanj, temveč v skupnosti, oddaljeni od Svete ze-
mlje, ki si je v odsotnosti doživljanja sprememb v prostoru o njem ustva-
rila lastno simbolno reprezentacijo. Stabilnost, ki omogoča trajanje vero-
vanj, ni v materiji sami, ki je spremenljiva, temveč v podobi, zamenjani s
samo sabo. Od Palestine oddaljeni kristjani si lahko v spomin prikličejo
Jeruzalem kljub temu, da njihova podoba ne ustreza realnosti. Podobi se
namreč ni treba prilagajati realnosti, temveč verovanjem. Za predmet ko-
lektivnega spomina je tako značilna dvojnost: po eni strani se naslanja na
materialno danost, figuro, kraj, spomenik, po drugi strani pa na simbol,
duhovni pomen, ki se v duhu skupine zasidra in naloži na to realnost (Hal-
bwachs 1971, 117–164). Skupine tako svoje oblike rišejo na tla, kjer tudi za-
pirajo in najdevajo svoje kolektivne spomine (Halbwachs 1971, 130; 2001,
143–77). Spomin skupnosti o sami sebi se osredotoča na specifičnost sku-
pine v kontrastu do drugih in na kontinuiteto v času. Na področju trajanja
se skupnost dojema, če ne kot »večna«, pa vsaj kot nespremenljiva v svo-
https://doi.org/10.26493/978-961-293-060-8.17-55
Hrobat Virloget, K., ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv.
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
