Page 43 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 43
V tišini spomina
idr. 2016, 80, 85; Zorn in Lipovec Čebron 2008). Kot ugotavlja Irena Weber
v študiji Pirana (2006, 5), je razpad Jugoslavije prinesel drugo travmo po
»eksodusu«, ko je aktiviral latentno prisotno etnično nestrpnost. Čeprav
predstavljajo večinsko prebivalstvo v istrskih mestnih središčih, spomini
priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije ostajajo neopaženi, ne-
mi (Hrobat Virloget idr. 2016; Hrobat Virloget 2017b). Izjemno redko sode-
lujejo v javnih razpravah ali manifestacijah o istrski kulturi in zgodovini,
kjer prevladujejo slovenski in italijanski intelektualci (npr. Čebron Lipovec
2015). Čeprav se moje raziskave v začetku nanje še niso osredotočale, se zdi
vzpostavitev stika z njimi še težja. O tem zgovorno priča primer priseljenca
iz Srbije, ki ni sprejel intervjuja s slovenskimi študenti, češ da ne obvlada
dovolj slovensko, pristal pa je na pogovor s študentom istega govornega
jezika. To nazorno kaže na neprijetne občutke priseljencev, katerih izvorni
kraji veljajo v novem okolju za manjvredne (glej A. Smith 2006, 138).
Sin enega najstarejših priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, iz
Makedonije, pa se je odločil, da mi po dolgem molku izpove družinsko
skrivnost o tem, da je njegov oče od oblasti pridobljeno slaščičarno izplačal
nekdanjemu lastniku, ezulu, ki so mu slaščičarno odvzeli. Odločitev za pre-
kinitev molka je izvirala iz tega, da so najbrž sedaj že vsi vpleteni mrtvi, češ
da uradnega spomina, zgodovinarjev (!), pa s tem ne bo preveč prizadejal.
Še nekaj bom, ne vem, če je za povedat . . . Verjetno zgodovinarji glede
tega nimajo kdo bit kaj užaljen, ne bo nihče . . . Večina je to že mrtvih,
pokojnih . . . [Očetu so predali že opremljeno slaščičarno.] Ampak so
mu rekli: »Če pride tisti Italijan slučajno, da bi od tebe kaj zahteval, ti
samo javi na policijo, bomo mi že to uredili.« Oče je to pač sprejel in je
začel delat. Po nekem času, par mesecev, je ta Italijan res prišel. [. . .]
In gleda in možakar je začel jokat. [. . .] So se usedli, so poklepetali
in pol je očetu povedal: »Gospod, jaz sem lastnik tega lokala. Samo
sem moral vse pustit in it. Nisem prišel nič zahtevat, pač sem prišel
povedat. Imam možnost v Italiji dokumente, da pridem in grem. Sem
prišel pogledat, veste, jaz sem to z golimi rokami naredil.«. [. . .] Oče
[. . .] je rekel: »Veste kaj, jaz v takem lokalu ne bom imel sreče. Nekdo,
ki joka za nečim, kar je pustil . . . Jaz v takem lokalu ne bom imel sreče.
Kaj se midva zdaj lahko zmeniva, povejte ceno, jaz dnarja nimam,
vam takoj povem, ampak če vi pristanete, vam bom jaz tle na obroke
odplačeval. Se zmenmo al mesečno al dva meseca in pač kolikor boste
rekel, toliko bom plačal.« So se zmenili in potem je on ene dve, tri leta
odplačeval na obroke. [. . .] Tako so do smrti ostali prijatelji.
41
idr. 2016, 80, 85; Zorn in Lipovec Čebron 2008). Kot ugotavlja Irena Weber
v študiji Pirana (2006, 5), je razpad Jugoslavije prinesel drugo travmo po
»eksodusu«, ko je aktiviral latentno prisotno etnično nestrpnost. Čeprav
predstavljajo večinsko prebivalstvo v istrskih mestnih središčih, spomini
priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije ostajajo neopaženi, ne-
mi (Hrobat Virloget idr. 2016; Hrobat Virloget 2017b). Izjemno redko sode-
lujejo v javnih razpravah ali manifestacijah o istrski kulturi in zgodovini,
kjer prevladujejo slovenski in italijanski intelektualci (npr. Čebron Lipovec
2015). Čeprav se moje raziskave v začetku nanje še niso osredotočale, se zdi
vzpostavitev stika z njimi še težja. O tem zgovorno priča primer priseljenca
iz Srbije, ki ni sprejel intervjuja s slovenskimi študenti, češ da ne obvlada
dovolj slovensko, pristal pa je na pogovor s študentom istega govornega
jezika. To nazorno kaže na neprijetne občutke priseljencev, katerih izvorni
kraji veljajo v novem okolju za manjvredne (glej A. Smith 2006, 138).
Sin enega najstarejših priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, iz
Makedonije, pa se je odločil, da mi po dolgem molku izpove družinsko
skrivnost o tem, da je njegov oče od oblasti pridobljeno slaščičarno izplačal
nekdanjemu lastniku, ezulu, ki so mu slaščičarno odvzeli. Odločitev za pre-
kinitev molka je izvirala iz tega, da so najbrž sedaj že vsi vpleteni mrtvi, češ
da uradnega spomina, zgodovinarjev (!), pa s tem ne bo preveč prizadejal.
Še nekaj bom, ne vem, če je za povedat . . . Verjetno zgodovinarji glede
tega nimajo kdo bit kaj užaljen, ne bo nihče . . . Večina je to že mrtvih,
pokojnih . . . [Očetu so predali že opremljeno slaščičarno.] Ampak so
mu rekli: »Če pride tisti Italijan slučajno, da bi od tebe kaj zahteval, ti
samo javi na policijo, bomo mi že to uredili.« Oče je to pač sprejel in je
začel delat. Po nekem času, par mesecev, je ta Italijan res prišel. [. . .]
In gleda in možakar je začel jokat. [. . .] So se usedli, so poklepetali
in pol je očetu povedal: »Gospod, jaz sem lastnik tega lokala. Samo
sem moral vse pustit in it. Nisem prišel nič zahtevat, pač sem prišel
povedat. Imam možnost v Italiji dokumente, da pridem in grem. Sem
prišel pogledat, veste, jaz sem to z golimi rokami naredil.«. [. . .] Oče
[. . .] je rekel: »Veste kaj, jaz v takem lokalu ne bom imel sreče. Nekdo,
ki joka za nečim, kar je pustil . . . Jaz v takem lokalu ne bom imel sreče.
Kaj se midva zdaj lahko zmeniva, povejte ceno, jaz dnarja nimam,
vam takoj povem, ampak če vi pristanete, vam bom jaz tle na obroke
odplačeval. Se zmenmo al mesečno al dva meseca in pač kolikor boste
rekel, toliko bom plačal.« So se zmenili in potem je on ene dve, tri leta
odplačeval na obroke. [. . .] Tako so do smrti ostali prijatelji.
41
