Page 45 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 45
V tišini spomina
kjer se je udeležilo ogromno ljudi – zgodovinski dogodek, prelomnica
pravzaprav, za italijansko manjšino pa tudi za širšo družbo, kjer smo
odprli vprašanje eksodusa in smo povabili tudi predstavnike ezulov.
In je prišel tudi Hartman, ljudje iz partije, iz s z dl-ja, socialistične
zveze in je bilo precej tako . . . Niso vedeli, kako se obnašati. Zatiranje
ni bilo mogoče več, ker je bilo to že v fazi odpiranja. Naša družba, nisi
šel v zapor zaradi tega, ampak je bilo precej nejevolje in takrat smo
bili pod močnim pritiskom, češ da . . . No in takrat, kaj je naredil, Ci-
ril Ribičič, ker je bil pač odprte glave, je rekel: »Pa zakaj ne bi mi tudi
na Centralnem Komiteju odprli to razpravo enkrat.« In to se je zgo-
dilo, mislim, da je bilo prav 88-ega . . . Me je on vabil na c k partije.
Je bil Kučan tam, je bil še Hafler, so bili ti stari . . . In sem jaz sprego-
voril, niti žaljivo, nič, ampak sem rekel, da je čas, da se ta tabu tema
detabuizira. In eni so sprejeli, mladi so sprejeli – Bekeš, Ribičič, Lev
Kreft in to, so rekli »Ja, dejmo tudi o tem spregovorit!« Ker če ti de-
mistificiraš eno temo, potem odpade tudi argument za pretiravanja.
[. . .] Ampak dobro, jaz sem zelo podpiral tisto mešano komisijo [op.
italijansko-slovenska komisija].⁷ Je ena taka podlaga, na kateri se da
potem nadgrajevati raziskovanje, vključno z odpiranjem ene fojbe in
analizo notranjosti, tega pa se bojijo vsi. Se bojijo tisti, ki mislijo, da
je mogoče res, da je toliko trupel, in se bojijo še bolj tisti, ki mislijo, in
kaj, če ni? Torej, ustvarja se mit in na podlagi teh mitov se nadaljuje
to veliko nerazumevanje med nacijami.
V tem času se v Jugoslaviji prvič pojavi teza o soodgovornosti povojnih
oblasti za »eksodus«. V sredini in še posebno konec 80. let o tem pišejo
književniki, publicisti, novinarji, vendar ne zgodovinarji, tako da ti teksti
nimajo legitimacije s strani stroke in znanstvene metodologije. Po razpa-
du Jugoslavije izginejo še zadnji razlogi za molk iz diplomatskih razlogov
ohranjanja stabilnih odnosov med državama. Tabu se poruši z demokrati-
zacijo družbe in s padcem socializma, ko odpadejo njegovi dogmatski oko-
vi in avtocenzure, ki so ovirali kritični pristop zgodovinopisju o vojni in po
njej (Dota 2010, 73–85). Po propadu le enega uradnega spomina v Jugosla-
viji, utemeljenega na glorifikaciji antifašističnega in partizanskega boja, je
prišlo do maščevanja prepovedanih spominov (npr. ustaši) in revizioniz-
ma zgodovine. Vse do tedaj so se v času komunistične oblasti alternativ-
ni spomini ohranjali v intimi družin, med migranti in domačim prebival-
⁷ O tem v nadaljevanju.
43
kjer se je udeležilo ogromno ljudi – zgodovinski dogodek, prelomnica
pravzaprav, za italijansko manjšino pa tudi za širšo družbo, kjer smo
odprli vprašanje eksodusa in smo povabili tudi predstavnike ezulov.
In je prišel tudi Hartman, ljudje iz partije, iz s z dl-ja, socialistične
zveze in je bilo precej tako . . . Niso vedeli, kako se obnašati. Zatiranje
ni bilo mogoče več, ker je bilo to že v fazi odpiranja. Naša družba, nisi
šel v zapor zaradi tega, ampak je bilo precej nejevolje in takrat smo
bili pod močnim pritiskom, češ da . . . No in takrat, kaj je naredil, Ci-
ril Ribičič, ker je bil pač odprte glave, je rekel: »Pa zakaj ne bi mi tudi
na Centralnem Komiteju odprli to razpravo enkrat.« In to se je zgo-
dilo, mislim, da je bilo prav 88-ega . . . Me je on vabil na c k partije.
Je bil Kučan tam, je bil še Hafler, so bili ti stari . . . In sem jaz sprego-
voril, niti žaljivo, nič, ampak sem rekel, da je čas, da se ta tabu tema
detabuizira. In eni so sprejeli, mladi so sprejeli – Bekeš, Ribičič, Lev
Kreft in to, so rekli »Ja, dejmo tudi o tem spregovorit!« Ker če ti de-
mistificiraš eno temo, potem odpade tudi argument za pretiravanja.
[. . .] Ampak dobro, jaz sem zelo podpiral tisto mešano komisijo [op.
italijansko-slovenska komisija].⁷ Je ena taka podlaga, na kateri se da
potem nadgrajevati raziskovanje, vključno z odpiranjem ene fojbe in
analizo notranjosti, tega pa se bojijo vsi. Se bojijo tisti, ki mislijo, da
je mogoče res, da je toliko trupel, in se bojijo še bolj tisti, ki mislijo, in
kaj, če ni? Torej, ustvarja se mit in na podlagi teh mitov se nadaljuje
to veliko nerazumevanje med nacijami.
V tem času se v Jugoslaviji prvič pojavi teza o soodgovornosti povojnih
oblasti za »eksodus«. V sredini in še posebno konec 80. let o tem pišejo
književniki, publicisti, novinarji, vendar ne zgodovinarji, tako da ti teksti
nimajo legitimacije s strani stroke in znanstvene metodologije. Po razpa-
du Jugoslavije izginejo še zadnji razlogi za molk iz diplomatskih razlogov
ohranjanja stabilnih odnosov med državama. Tabu se poruši z demokrati-
zacijo družbe in s padcem socializma, ko odpadejo njegovi dogmatski oko-
vi in avtocenzure, ki so ovirali kritični pristop zgodovinopisju o vojni in po
njej (Dota 2010, 73–85). Po propadu le enega uradnega spomina v Jugosla-
viji, utemeljenega na glorifikaciji antifašističnega in partizanskega boja, je
prišlo do maščevanja prepovedanih spominov (npr. ustaši) in revizioniz-
ma zgodovine. Vse do tedaj so se v času komunistične oblasti alternativ-
ni spomini ohranjali v intimi družin, med migranti in domačim prebival-
⁷ O tem v nadaljevanju.
43
