Page 73 - Koderman, Miha, Poklar, Mojca, ur. 2023. Geografsko raziskovanje slovenske Istre 2. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Novejši urbanizacijski procesi v občini Piran – primer naselij Lucija in Sveti Peter

lje doživelo med letoma 1971 in 1981, ko se je povečalo za preko 300 inde-
ksnih točk v primerjavi z letom 1945. Glede na število prebivalcev je Lucija
že leta 1981 presegla naselje Portorož, deset let za tem pa še naselje Piran
in tako postala največje naselje v občini.
Naselje Sveti Peter je imelo v primerjavi z Lucijo povsem drugačen
trend prebivalstvenega razvoja, ki je soroden številnim podeželskim na-
seljem na istrskem podeželju, kjer je število prebivalcev vse do nedavne-
ga upadalo (Senegačnik 2012; Koderman, Razpet in Poklar 2021, 56–57).
Število prebivalcev je tu še vedno precej manjše, kot je bilo leta 1945, in je
leta 2022 glede na leto 1945 znašalo le 61,4 indeksne točke.
V nadaljevanju prikazujemo prostorski razvoj obeh naselij glede na
spremembe v opredeljenih mejah pozidanih površin.

4.1 Prostorski razvoj naselja Lucija
Naselje Lucija je svoje ime dobilo po solinarski, sedaj župnijski cerkvici,
posvečeni sveti Luciji, ki so jo postavili solinarji pred letom 1541 ob po-
toku Fazan, ki je takrat služil kot kanal lucijskih solin. V Luciji so od 13.
stoletja do 60. let 20. stoletja obratovale okoli 32 hektarjev velike soline
(Pucer 2005). Ime naselja so iz Sveta Lucija v Lucija spremenili leta 1961
(Snoj 2009).
Naselje Lucija je bilo solinarsko in kmetijsko naselje v dolini potoka
Fazan. Po bližnjih prisojnih pobočjih, ki se postopno dvigajo proti severu
in vzhodu do temena flišnega slemena, visokega 190 m, so razloženi še za-
selki Fazan, Kampolin, Liminjan, Borgola, Lucan in Vinjole. Domačini so
pridelovali zgodnjo zelenjavo (grah, paradižnik, bučke in krompir), gojili
pa so tudi razno sadno drevje, vinsko trto in oljke. Do začetka 20. stoletja
je bila v Luciji tudi torklja. V kraju sta bili tudi postaja ozkotirne železni-
ce Trst–Poreč, ki je obratovala med letoma 1905 in 1936, ter končna posta-
ja električne cestne železnice oz. nato tramvaja Lucija–Piran, ki je obrato-
val do leta 1956 (Pucer 2005, 196).
Po Londonskem memorandumu je bila cona B Svobodnega trža-
škega ozemlja, ki je nastalo leta 1947, leta 1954 priključena Jugoslaviji.
V tem obdobju se je večina avtohtonega italijansko govorečega prebi-
valstva z območja današnjega dela slovenske in tudi hrvaške Istre tako
prostovoljno kot pod prisilo izselila v Italijo (Kalc 2019; Hrobat Virloget
2021), kar je pomembno vplivalo na prebivalstveni razvoj istrskih mest
v naslednjih desetletjih. Začela sta se namreč intenzivno priseljevanje
Slovencev iz drugih pokrajin in območij nekdanjih jugoslovanskih repu-

73