Page 32 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

Življenje

nikoli se ni pritoževal, da mu zmanjkuje časa ali da je preobremenjen.
Pač ni bil tak tip človeka.
V tistem času je vodil Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič, s po-
nosom pa je govoril tudi o »svojem« zboru Obala iz Kopra. Ob ukinjanju
preizkusov znanja za vpis na univerzo, ki so jih zamenjali dosežki na ma-
turi, si je z vsemi silami prizadeval za ohranitev glasbenega preizkusa za
vpis na razredni pouk. Znal je tudi ustrezno strokovno utemeljiti, kako
pomembno je, da imajo učitelji razrednega pouka vsaj nekaj temeljne
glasbene nadarjenosti. Preizkus je sprva sicer ostal, pa čeprav le sveto-
valne narave, saj so se lahko vpisali tudi tisti, ki ga niso uspešno opravili.
Kasneje pa se ga je povsem opustilo. Prav tako si je prizadeval za oh-
ranitev izbirnega predmeta, pri katerem se študenti razrednega pou-
ka naučijo osnov zborovodstva in hkrati delujejo kot fakultetni pevski
zbor. Nedvomno je rezultat teh njegovih prizadevanj tudi to, da imamo
danes na Pedagoški fakulteti v Kopru poleg zelo uspešnega ženskega
zbora tudi moški pevski zbor. Tega bi bil Mirko nadvse vesel, saj je, kot
mi je znano, v učiteljskem pevskem zboru zelo pogrešal moške glasove.
Še nečesa se spomnim. Kako rad je imel Mirko svoje Jelšane. Vedno
me je vabil: »Pridi, boš videl, kako lepo je pri nas, bomo šli na Snežnik!«
Pa si nikoli nisem vzel časa in njegovo vprašanje, »No, kdaj prideš, da
gremo na Snežnik?«, je ostalo brez odgovora. Sva šla pa v tistem času,
ko so izšle njegove Pesmi za Nacka, eno zimo z otroki na smučanje v For-
ni di Sopra. Moja žena in starejši sin sta ostala doma, ker sta zbolela, jaz
sem zbolel prvi dan smučanja in tako sem v sobi kuhal vročino, Mirko
pa je prevzel še mojo hčer in mlajšega sina, da sta imela vsaj onadva ne-
kaj od tega našega smučarskega podviga. To je bilo namreč naše edino
družinsko smučanje pa še pri tem je bil, po sili razmer, glavna očetovska
figura Mirko.
Nazadnje naj omenim še to, da sem imel pri njem od prvega dne ob-
čutek, kot da se poznava že od nekdaj in kot da sva vrstnika, čeprav je
bil desetletje in pol starejši od mene. Bil je pač človek, ki je znal vzpo-
staviti spoštljiv, enakovreden in iskren odnos s sogovornikom. Nikoli
nisem opazil, da bi se hvalil s svojimi dosežki in silil v ospredje, čeprav je
bilo stati spredaj (pred zborom) tako rekoč njegova službena dolžnost.
Verjetno ga tako kot jaz v lepem spominu ohranjajo tudi številni drugi,
ki so imeli z njim opravka.

Oktobra 1996 je postal predstojnik razrednega pouka Enote v Kopru lju-
bljanske Pedagoške fakultete (Janša Zorn, 1997, str. 46). Prvi mandat kot

32