Page 35 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

Življenje

urejal direktno – osebno ali po telefonu. Seveda ni potrebno posebej
izpostavljati, da je bil pri tem izjemno uspešen. Zapisovali smo le tisto,
kar je bilo res nujno, in za to sem bila zadolžena jaz. Bilo je tako – prvi
opomnik, čakanje, drugi opomnik, čakanje, končno kratek zapis in tele-
grafski zaključek, dovolj, konec. Sedaj, ko pregledujem in zbiram doku-
mentarno gradivo tistega obdobja, lahko potrdim, da je zapisanega res
najmanj iz časa, ko je on vodil Enoto v Kopru.
Obstajala pa je stvar, kjer nisva bila nikoli na isti strani, in to je bilo
kajenje v kabinetu. Še danes se dobro spomnim njegovega kabineta
v drugem nadstropju, sedaj je namreč to moja pisarna, v katerega sem
včasih le stežka vstopila zaradi dima in vonja po cigaretah. Ah, koliko
besed, prerekanj in dopovedovanj o nesmislu, škodljivosti, neprimer-
nosti kajenja, absolutno neuspešno. Besedni dvoboj je vedno dobil on
in ni mi preostalo drugega kot to, da sem vsako jutro, preden je prišel v
službo, dodobra prezračila kabinet.
O profesor Slosarju je v publikaciji veliko napisanega, saj sta se avtori-
ci zelo potrudili poiskati dokumente in gradivo, ki priča o njegovem živ-
ljenju in delu na glasbenem področju in tudi o njegovem delovanju na
takratni koprski enoti ljubljanske Pedagoške fakultete, a najbrž ni nihče
omenil dogodka, ki se je redno odvijal skozi generacije študentov vsako
sredo v tednu, ko je bila na urniku glasba.
Vsako sredo zjutraj namreč se je v drugem nadstropju hiše Corner
v predavalnici P5 zgodil, kot smo ga poimenovali, jutranji ritual »Dob-
ro jutro, dober dan, mi želimo vam!«. Ko se je profesor Slosar pojavil
na vratih predavalnice, so študenti v en glas zapeli jutranji pozdrav, ki
je kmalu postal tradicionalna budnica. In če napev ni bil dovolj glasen
in energičen, so ga morali ponoviti. Nato je sledilo glasno ploskanje in
močno topotanje po ritmu, ki ga je spremljalo ubrano petje. Le redko
zgrešen plosk, en sam topot ni padel iz ritma in pesem je preplavila
hodnike celotne stavbe. Vsi, ki smo bili takrat v stavbi, smo bili deležni
te posebne dobrodošlice. Tudi zunaj na ulici je marsikateri mimoidoči
najprej začudeno dvignil pogled k odprtim oknom, iz katerih je odme-
valo, nato pa z nasmehom za podarjeni pozdrav nadaljeval svojo pot.
Morda bi zgodbo o tem tradicionalnem pozdravu veliko bolje zapi-
sali naši bivši študenti, ki so ga doživljali v prvi osebi, a meni se je tako
vtisnil v spomin, da si še dandanes včasih, zgodaj zjutraj, ko je stavba še
prazna in prva vstopim vanjo, zamrmram melodijo.
Mirko je znal človeka razvedriti in spraviti v dobro voljo. Že samo nje-
gova pojava, njegov nasmeh in stavek »Ne se sekirat, zunaj je sonce,

35