Page 34 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 34
a Tement

idr., 2001). Tovrstno razumevanje se osredotoča na diagnostiko izgorelo-
sti, svetovanje, individualno psihološko obravnavo in spremembo nefunk-
cionalnih osebnostnih lastnosti. Glavna težava, ki pa jo je ob tem mogoče
zaslediti, je pomanjkanje jasnih diagnostičnih kriterijev. Izgorelosti ni mo-
goče zaslediti v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih mo-
tenj (d sm-5) (American Psychiatric Association, 2013), v Mednarodni kla-
sifikaciji bolezni (i c d-10) (World Health Organization, 1992) pa je zave-
dena pod težavami upravljanja z življenjem (z 73.0), zanjo pa je značilno
stanje skrajne izčrpanosti. Tako na ravni simptomov kot na ravni obrav-
nave je namreč pogosto zaznati preplet z depresijo, zlasti z atipično obliko
depresije. Za slednjo so značilni utrujenost, pretirana ješčnost, razpolože-
nje, ki je odzivno na zunanje dogodke (torej tudi izboljšanje razpoloženja v
luči pozitivnega dogodka), ter občutljivost na zavrnitve v medosebnih od-
nosih, vse navedeno pa močno ovira delovanje v delovnem ali drugih oko-
ljih (Bianchi idr., 2015a). Jasno prepoznavo izgorelosti še dodatno ovira
dejstvo, da težko ocenimo, kdo bi bil posebej ogrožen. Raziskave o spol-
nih in starostnih razlikah niso prinesle jasnih zaključkov. Nekateri avtorji
ugotavljajo, da so mlajši zaposleni (Maslach idr., 2001) in ženske (Purva-
nova in Muros, 2010) dovzetnejši za izgorelost, hkrati pa opozarjajo, da so
ugotovljene spolne in starostne razlike majhne.

Ukrepi za preprečevanje in obvladovanje izgorelosti so v okviru takšnega
razumevanja izgorelosti izrazito vezani na posameznike. V okviru klinične
obravnave sta se v nekaterih redkih raziskavah pokazali kot učinkoviti
kognitivno-vedenjska in analitična terapija (npr. Hochstrasser idr., 2016).
V delovnih okoljih so bili izvedeni različni treningi in izobraževanja, cilj
takšnih ukrepov pa je, da se posameznik nauči spoprijemati z obremenju-
jočimi okoliščinami (pri delu in v življenju nasploh) ali spremeni svoj odnos
do dela. V. C. Hahn idr. (2011) so, denimo, razvile trening, v katerem so za-
poslene izobrazile o tem, kako se odklopiti od dela, jih podučile o koristnih
učinkih počitka po delu ter o ritualih za postavljanje meja med delom in
zasebnim življenjem. Udeleženci treninga so sicer kazali zmanjšanje ne-
katerih znakov izgorelosti (npr. boljša kakovost spanca), niso pa nasploh
poročali o nižji izgorelosti. Le Blanc in Schaufeli (2008) dodatno poročata
o različnih treningih spoprijemanja s stresom (npr. izboljšanje asertivno-
sti v komunikaciji), ki so se pri izvajalkah zdravstvene nege pokazali kot
učinkoviti pri preprečevanju znakov izgorelosti. Kljub določenim ugodnim
učinkom pa metaanalize kažejo, da tovrstni individualni pristopi niso dol-
goročno učinkoviti (Awa idr., 2010), ugodni učinki pa največkrat ne trajajo
več kot 6 mesecev. Njihovo prednost pa zaznavajo zlasti delodajalci in vo-

32
   29   30   31   32   33   34   35   36   37   38   39