Page 316 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 316
turizem v avstrijskem primorju
sezoni, čeprav se je v Evropi moda zimskih sredozemskih letovišč ohranila
do 20-ih oziroma 30-ih let prejšnjega stoletja (Battilani, 2009, 116). Za Opati-
jo in Lošinj na Avstrijski rivieri pa je bilo značilno, da sta se kmalu po pričet-
ku zdraviliške dejavnosti usmerila tudi v poletno sezono. Opatija je že leto po
uradni razglasitvi za zdraviliški kraj (1890) namreč uvedla celoletno sezono,
čeprav je bila še na začetku 20. stoletja zimska nekoliko bolj priljubljena. Oči-
tno se je v tem obdobju Opatija uveljavljala zlasti kot kraj blage klime in sve-
žega ter zdravega morskega zraka za prezimovanje med jesenjo in pomladjo.
Do pričetka prve svetovne vojne pa se je kazalec usmeril v prid poletni kopali-
ški sezoni. Najbolj priljubljeno morsko zdraviliško letovišče Avstro-Ogrske se
je v obravnavanem obdobju sočasno uspešno razvijalo v dveh letnih obdobjih.
Ker pa je tudi Opatija sledila evropskim modnim trendom, se je počasi preu-
smerila v poletno morsko turistično destinacijo.
Poleg dvosezonskih so se razvijale tudi enosezonske destinacije, kakor
sta Gradež in Portorož. Podobno kot drugi obmorski kraji v Evropi so se
na turističnem trgu prvotno pojavile kot zdraviliški kraji, saj so tamkajšnje
naravne danosti ustrezale novim kurativnim in modnim zapovedim medi-
cinske stroke. Gradež in Portorož, ki sta se pričela turistično razvijati pro-
ti koncu 19. stoletja, sta od vsega začetka zdravljenje prakticirala le v poletni
sezoni. V Gradežu so že na začetku 70-ih let 19. stoletja obiskovali okreva-
lišče v poletnih mesecih, ravno tako so v Portorožu že konec 70-ih let 19. sto-
letja pričeli prakticirati zdravljenja v tem letnem času. Ti dve lokaliteti sta v
primerjavi z evropskimi trendi izkazovali že relativno zgoden poletni turi-
stični značaj.
Vse tri prvenstveno obravnavane obmorske destinacije, to so Opatija,
Gradež in Portorož, so se razvile na podlagi sicer različnih naravnih dano-
sti, pri čemer so znanstvena dognanja, ki so kopanju v morski vodi in zadrže-
vanju na plaži pripisovala pomembne terapevtske funkcije, odigrala ključno
spodbujevalno vlogo. Opatija je svoj razvoj pričela kot klimatsko zdravilišče,
tej dejavnosti se je kmalu pridružila tudi kopališka. Gradež je s svojimi dol-
gimi peščenimi plažami v prvi fazi razvoja gostil predvsem bolne otroke1 iz
revnejših družin monarhije, saj so tam zdravili otroške bolezni industrijske
dobe (tuberkuloza, skrofuloza). Portorož je svoje začetke zasnoval predvsem
na osnovi bližnjih solin in zdravilnih učinkov tamkajšnjega blata in slanice.
1 Do prve svetovne vojne so se nekateri obmorski kraji uveljavili kot zdraviliški kraji, ki so bili v prvi
vrsti namenjeni otrokom. Tak primer lahko zasledimo v Valdoltri, ki še danes ohranja ta značaj, in
sicer bolnišnično dejavnost.
316
sezoni, čeprav se je v Evropi moda zimskih sredozemskih letovišč ohranila
do 20-ih oziroma 30-ih let prejšnjega stoletja (Battilani, 2009, 116). Za Opati-
jo in Lošinj na Avstrijski rivieri pa je bilo značilno, da sta se kmalu po pričet-
ku zdraviliške dejavnosti usmerila tudi v poletno sezono. Opatija je že leto po
uradni razglasitvi za zdraviliški kraj (1890) namreč uvedla celoletno sezono,
čeprav je bila še na začetku 20. stoletja zimska nekoliko bolj priljubljena. Oči-
tno se je v tem obdobju Opatija uveljavljala zlasti kot kraj blage klime in sve-
žega ter zdravega morskega zraka za prezimovanje med jesenjo in pomladjo.
Do pričetka prve svetovne vojne pa se je kazalec usmeril v prid poletni kopali-
ški sezoni. Najbolj priljubljeno morsko zdraviliško letovišče Avstro-Ogrske se
je v obravnavanem obdobju sočasno uspešno razvijalo v dveh letnih obdobjih.
Ker pa je tudi Opatija sledila evropskim modnim trendom, se je počasi preu-
smerila v poletno morsko turistično destinacijo.
Poleg dvosezonskih so se razvijale tudi enosezonske destinacije, kakor
sta Gradež in Portorož. Podobno kot drugi obmorski kraji v Evropi so se
na turističnem trgu prvotno pojavile kot zdraviliški kraji, saj so tamkajšnje
naravne danosti ustrezale novim kurativnim in modnim zapovedim medi-
cinske stroke. Gradež in Portorož, ki sta se pričela turistično razvijati pro-
ti koncu 19. stoletja, sta od vsega začetka zdravljenje prakticirala le v poletni
sezoni. V Gradežu so že na začetku 70-ih let 19. stoletja obiskovali okreva-
lišče v poletnih mesecih, ravno tako so v Portorožu že konec 70-ih let 19. sto-
letja pričeli prakticirati zdravljenja v tem letnem času. Ti dve lokaliteti sta v
primerjavi z evropskimi trendi izkazovali že relativno zgoden poletni turi-
stični značaj.
Vse tri prvenstveno obravnavane obmorske destinacije, to so Opatija,
Gradež in Portorož, so se razvile na podlagi sicer različnih naravnih dano-
sti, pri čemer so znanstvena dognanja, ki so kopanju v morski vodi in zadrže-
vanju na plaži pripisovala pomembne terapevtske funkcije, odigrala ključno
spodbujevalno vlogo. Opatija je svoj razvoj pričela kot klimatsko zdravilišče,
tej dejavnosti se je kmalu pridružila tudi kopališka. Gradež je s svojimi dol-
gimi peščenimi plažami v prvi fazi razvoja gostil predvsem bolne otroke1 iz
revnejših družin monarhije, saj so tam zdravili otroške bolezni industrijske
dobe (tuberkuloza, skrofuloza). Portorož je svoje začetke zasnoval predvsem
na osnovi bližnjih solin in zdravilnih učinkov tamkajšnjega blata in slanice.
1 Do prve svetovne vojne so se nekateri obmorski kraji uveljavili kot zdraviliški kraji, ki so bili v prvi
vrsti namenjeni otrokom. Tak primer lahko zasledimo v Valdoltri, ki še danes ohranja ta značaj, in
sicer bolnišnično dejavnost.
316
