Page 153 - Panjek, Aleksander. 2015. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Unvierze na Primorskem, Koper.
P. 153
krvavi pust na galeji loredani
Podobnosti med obema uporoma v Vidmu in na galeji v Kopru so vidne
tudi v obsedenosti s pasjimi metaforami, s psovkami, ki se tudi na Loredani
uporabljajo v več smislih. Vodilni uporniki s »psi« nagovarjajo ostale galjote,
medtem ko jih surovo priganjajo k veslanju, in v tem smislu je to zmerljivka,
ki se nanaša na pasjo podrejenost in ubogljivost gospodarju, podobno suženj-
stvu (vendar nosi v sebi nekaj resnice, saj so se nekateri galjoti sami opredelje-
vali kot »sužnji« in izraz »pes« za služabnika se je dejansko uporabljal tudi
na primer v Furlaniji). Drugi pomen se navezuje na uporabo »psa« za za-
sovraženega nasprotnika, medtem ko ga pobijajo, v smislu nečastnega bitja.
»Zmaga, zmaga, ubij te pse!« je klical Battista Lora, plemič iz Verone, obso-
jen na deset let galeje. V tretjem smislu je »stekli pes« lahko metafora »celo
za najbolj hladnokrvni uboj z razlago, da je morilca prevzel neobvladljiv bes.
/…/ Psi so nudili model, s katerim obrazložiti človeško obnašanje, ko je zavre-
la huda kri.«32 Točno tako je pobesnel ranjeni uskok Stipan Majka iz Trogirja,
o katerem so povedali, da se je na biriča pognal »kot stekli pes« in ga simbo-
lično pokončal z njegovim lastnim bodalom, ki mu ga je iztrgal iz rok, ter se
nad njim znesel s petindvajsetimi zabodi. Stipan je v uporu izvršil svoje krvno
maščevanje. Ubil in vrgel v vodo je tudi stražo na premcu, mornarja Stamatija
z Zakintosa, in še starejšega mornarja z Zakintosa »barba Nicolò«, ki je zara-
di njegovega udarca padel v vodo in utonil.
Da je šlo za maščevanje, je še toliko jasneje v drugem primeru, v kate-
rem nastopa človek, ki je za seboj že imel razgibano življenjsko zgodbo, to je
Ivan. Po zbranih drobcih informacij je o njem mogoče sklepati, da je izviral
iz Bosne, od koder je prešel na jadransko obalo, kjer je postal »pokristjan-
jen Turek«. Glede na tedanje selitvene in identitetne dinamike na obmejnem
območju med turško Bosno, beneško Dalmacijo in habsburškim Primorjem
je razumna domneva, da je šlo za človeka krščanskega izvora, ki se je iz de-
žele pod muslimansko oblastjo preselil v krščanske kraje.33 Tako kažejo tudi
njegove nadaljnje selitve in ravnanja med samim uporom, kot bomo še vide-
li, čeprav ni mogoče povsem izključiti, da je njegovo »pokristjanjenje« tre-
ba razumeti dobesedno. O njem so pričali, da je bil »Uskok«, a so ga do-
sledno poimenovali Cappelletto, kar pomeni pripadnika vzhodnojadranskih
beneških vojaških enot. Logičneje se zdi, da je Ivan najprej šel služit v beneško
vojsko v vrste capellettov, nato pa se pridružil uskokom. Temu v prid govori
tudi dejstvo, da je proti koncu 16. stoletja »veliko otomanskih podanikov iz
32 Muir, Mad Blood, 222–238, citati posebej 227, 237.
33 Pust, Podoba Turka in Pust, Vprašanje identitete z navedeno literaturo. Na tem mestu se zahvaljujem
Klemnu Pustu za pogovor o prehajanjih in identitetah v obravnavanem prostoru in času ter o mo-
škem poljubu na tedanjem Balkanu.
153
Podobnosti med obema uporoma v Vidmu in na galeji v Kopru so vidne
tudi v obsedenosti s pasjimi metaforami, s psovkami, ki se tudi na Loredani
uporabljajo v več smislih. Vodilni uporniki s »psi« nagovarjajo ostale galjote,
medtem ko jih surovo priganjajo k veslanju, in v tem smislu je to zmerljivka,
ki se nanaša na pasjo podrejenost in ubogljivost gospodarju, podobno suženj-
stvu (vendar nosi v sebi nekaj resnice, saj so se nekateri galjoti sami opredelje-
vali kot »sužnji« in izraz »pes« za služabnika se je dejansko uporabljal tudi
na primer v Furlaniji). Drugi pomen se navezuje na uporabo »psa« za za-
sovraženega nasprotnika, medtem ko ga pobijajo, v smislu nečastnega bitja.
»Zmaga, zmaga, ubij te pse!« je klical Battista Lora, plemič iz Verone, obso-
jen na deset let galeje. V tretjem smislu je »stekli pes« lahko metafora »celo
za najbolj hladnokrvni uboj z razlago, da je morilca prevzel neobvladljiv bes.
/…/ Psi so nudili model, s katerim obrazložiti človeško obnašanje, ko je zavre-
la huda kri.«32 Točno tako je pobesnel ranjeni uskok Stipan Majka iz Trogirja,
o katerem so povedali, da se je na biriča pognal »kot stekli pes« in ga simbo-
lično pokončal z njegovim lastnim bodalom, ki mu ga je iztrgal iz rok, ter se
nad njim znesel s petindvajsetimi zabodi. Stipan je v uporu izvršil svoje krvno
maščevanje. Ubil in vrgel v vodo je tudi stražo na premcu, mornarja Stamatija
z Zakintosa, in še starejšega mornarja z Zakintosa »barba Nicolò«, ki je zara-
di njegovega udarca padel v vodo in utonil.
Da je šlo za maščevanje, je še toliko jasneje v drugem primeru, v kate-
rem nastopa človek, ki je za seboj že imel razgibano življenjsko zgodbo, to je
Ivan. Po zbranih drobcih informacij je o njem mogoče sklepati, da je izviral
iz Bosne, od koder je prešel na jadransko obalo, kjer je postal »pokristjan-
jen Turek«. Glede na tedanje selitvene in identitetne dinamike na obmejnem
območju med turško Bosno, beneško Dalmacijo in habsburškim Primorjem
je razumna domneva, da je šlo za človeka krščanskega izvora, ki se je iz de-
žele pod muslimansko oblastjo preselil v krščanske kraje.33 Tako kažejo tudi
njegove nadaljnje selitve in ravnanja med samim uporom, kot bomo še vide-
li, čeprav ni mogoče povsem izključiti, da je njegovo »pokristjanjenje« tre-
ba razumeti dobesedno. O njem so pričali, da je bil »Uskok«, a so ga do-
sledno poimenovali Cappelletto, kar pomeni pripadnika vzhodnojadranskih
beneških vojaških enot. Logičneje se zdi, da je Ivan najprej šel služit v beneško
vojsko v vrste capellettov, nato pa se pridružil uskokom. Temu v prid govori
tudi dejstvo, da je proti koncu 16. stoletja »veliko otomanskih podanikov iz
32 Muir, Mad Blood, 222–238, citati posebej 227, 237.
33 Pust, Podoba Turka in Pust, Vprašanje identitete z navedeno literaturo. Na tem mestu se zahvaljujem
Klemnu Pustu za pogovor o prehajanjih in identitetah v obravnavanem prostoru in času ter o mo-
škem poljubu na tedanjem Balkanu.
153
