Page 154 - Panjek, Aleksander. 2015. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Unvierze na Primorskem, Koper.
P. 154
krvavi poljub svobode
zaledja vstopilo v beneško službo« in ker se potem »niso mogli prilagoditi
mirnemu življenju«, so mnogi »prej ali slej končali v Senju«, kjer je velika ve-
čina uskokov takrat izvirala ravno z otomanskega ozemlja. Pri uskokih je bilo
namreč mogoče nadaljevati boj proti Otomanom in si obetati lagodnejše ži-
vljenje. Po drugi strani je v 90-ih letih 16. stoletja v Senj prispel nov »val pri-
seljencev iz otomanskih dežel in Dalmacije«. Poleg tega pa je v letih tik pred
uporom na Loredani zaradi povečanega beneškega pritiska in morske bloka-
de nastopila začasna kriza roparskih prihodkov in hudo pomanjkanje v zad-
njih letih 16. stoletja, tako da se je veliko uskokov razselilo, nekateri so se celo
vrnili v beneško službo.34 To pomeni, da bi bili za našega Ivana iz Bosne kl-
jub vsemu možni obe poti, to je iz beneške službe k uskokom ali obratno. V
vsakem primeru je z vzhodne jadranske obale Ivan prešel na zahodno. Tudi to
pot je mogoče povezati tako z izseljevanjem iz Senja zaradi krize uskokov, ko
so mnogi »nadaljevali samostojno plenjenje ali stopili v službo kje drugje«,35
kakor tudi s služenjem v beneški vojski. Ne glede na to, ali kot uskok-izselje-
nec ali kot pripadnik beneških capelletov, je Ivan iz Bosne zagotovo prispel v
vojvodino Mantovo, ki je mejila na beneško Terrafermo v Padski nižini, saj je
bil tu dosmrtno obsojen na galejo in v skladu s takratno prakso predan be-
neškim oblastem kot prisilni galjot. Morda je bil Ivan iz Bosne v Mantovi res
obsojen »zaradi ljubezni do neke ženske«, kot je v Bakarju povedal kakih
petindvajset let star, svetlolas moški visoke postave in z uhanom, samozvani
»iznajditelj« upora po imenu Ivan, na begu in očitno namenjen nazaj v Senj,
»odločen, da hoče lepo živeti ali raje umreti«. Kot vemo, so bili uskoki po-
gost cilj ubeglih galjotov.36
Po vsej verjetnosti je večji del teh poti Ivan prehodil in prebrodil skupaj
z Antonom iz Splita. Obema so rekli Cappelletto, oba sta bila »Uskoka«, oba
dosmrtno obsojena galjota in obsojenca vojvode Mantove, a povrhu tega sta
bila še »zaprisežena brata« ( fratelli Zuradi). V dalmatinskem in širšem (ne
le) slovanskem zaledju vzhodnega Jadrana, vključno z območjem habsburške,
beneške in turške tromeje, je bilo razširjeno pobratimstvo. Poimenovano tudi
»krvno bratstvo«, se je sklepalo predvsem kot oblika medsebojnega zavez-
ništva in prijateljstva, še najbolj med moškima, pripadnikoma iste vere, če-
prav so bili pogosti primeri sklenitve pobratimstva tudi med sovražniki raz-
ličnih veroizpovedi (npr. katoliške in muslimanske), predstavljalo pa je lahko
tudi obliko pomiritve med sprtimi stranmi. Vez, ki je nastala na ta način, je
34 Bracewell, Senjski uskoci, 60–63, 79–80.
35 Bracewell, Senjski uskoci, 63.
36 Bracewell, Senjski uskoci, 60–61, 75, 82–83.
154
zaledja vstopilo v beneško službo« in ker se potem »niso mogli prilagoditi
mirnemu življenju«, so mnogi »prej ali slej končali v Senju«, kjer je velika ve-
čina uskokov takrat izvirala ravno z otomanskega ozemlja. Pri uskokih je bilo
namreč mogoče nadaljevati boj proti Otomanom in si obetati lagodnejše ži-
vljenje. Po drugi strani je v 90-ih letih 16. stoletja v Senj prispel nov »val pri-
seljencev iz otomanskih dežel in Dalmacije«. Poleg tega pa je v letih tik pred
uporom na Loredani zaradi povečanega beneškega pritiska in morske bloka-
de nastopila začasna kriza roparskih prihodkov in hudo pomanjkanje v zad-
njih letih 16. stoletja, tako da se je veliko uskokov razselilo, nekateri so se celo
vrnili v beneško službo.34 To pomeni, da bi bili za našega Ivana iz Bosne kl-
jub vsemu možni obe poti, to je iz beneške službe k uskokom ali obratno. V
vsakem primeru je z vzhodne jadranske obale Ivan prešel na zahodno. Tudi to
pot je mogoče povezati tako z izseljevanjem iz Senja zaradi krize uskokov, ko
so mnogi »nadaljevali samostojno plenjenje ali stopili v službo kje drugje«,35
kakor tudi s služenjem v beneški vojski. Ne glede na to, ali kot uskok-izselje-
nec ali kot pripadnik beneških capelletov, je Ivan iz Bosne zagotovo prispel v
vojvodino Mantovo, ki je mejila na beneško Terrafermo v Padski nižini, saj je
bil tu dosmrtno obsojen na galejo in v skladu s takratno prakso predan be-
neškim oblastem kot prisilni galjot. Morda je bil Ivan iz Bosne v Mantovi res
obsojen »zaradi ljubezni do neke ženske«, kot je v Bakarju povedal kakih
petindvajset let star, svetlolas moški visoke postave in z uhanom, samozvani
»iznajditelj« upora po imenu Ivan, na begu in očitno namenjen nazaj v Senj,
»odločen, da hoče lepo živeti ali raje umreti«. Kot vemo, so bili uskoki po-
gost cilj ubeglih galjotov.36
Po vsej verjetnosti je večji del teh poti Ivan prehodil in prebrodil skupaj
z Antonom iz Splita. Obema so rekli Cappelletto, oba sta bila »Uskoka«, oba
dosmrtno obsojena galjota in obsojenca vojvode Mantove, a povrhu tega sta
bila še »zaprisežena brata« ( fratelli Zuradi). V dalmatinskem in širšem (ne
le) slovanskem zaledju vzhodnega Jadrana, vključno z območjem habsburške,
beneške in turške tromeje, je bilo razširjeno pobratimstvo. Poimenovano tudi
»krvno bratstvo«, se je sklepalo predvsem kot oblika medsebojnega zavez-
ništva in prijateljstva, še najbolj med moškima, pripadnikoma iste vere, če-
prav so bili pogosti primeri sklenitve pobratimstva tudi med sovražniki raz-
ličnih veroizpovedi (npr. katoliške in muslimanske), predstavljalo pa je lahko
tudi obliko pomiritve med sprtimi stranmi. Vez, ki je nastala na ta način, je
34 Bracewell, Senjski uskoci, 60–63, 79–80.
35 Bracewell, Senjski uskoci, 63.
36 Bracewell, Senjski uskoci, 60–61, 75, 82–83.
154
