Page 221 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 221
časopis in njegovi bralci ...
konfliktu z mnogimi medijskimi komentatorji, ki napovedujejo, da bodo
spletni časopisi kmalu nadomestili tiskane. Rezultati Skogerbøjeve in
Winsvoldove nakazujejo, da tiskane in spletne časopise njihovi bralci ozi-
roma uporabniki pravzaprav razumejo kot razločno dve različni vrsti me-
dijev. Če je tako, potem preselitev bralcev od tiska k spletu ne more biti
zgolj nekakšen proces prehoda (Skogerbø in Winsvold 2011: 226–227).
Predstavljenih pet študij in še številne druge nas neobhodno vodijo
k sklepu, da se je v razmerju med tiskom (produkcijo), časopisnim trgom
(ekonomiko) in bralci (konzumacijo) (gl. Kotnik & Bašić Hrvatin & Žilič
Fišer 2011) nekaj radikalnega poškodovalo, zaradi česar je odnos med ča-
sopisi in njihovim bralstvom postal nesamoumeven. Raznovrstna empi-
rična raziskovanja, od izvedb anket do polstrukturiranih intervjujev, ki so
bila opravljena v okviru slovenskega nacionalnega aplikativnega projekta
Konvergenca medijev in kulturna transformacija bralcev, so podala nekaj
pomembnih konceptualnih uvidov v polje teme, ki jih na tem mestu v ali-
nejah podajamo v okleščeni sintetizirani obliki:
– oblikovanje nove medijske politike: Obstoječi model delovanja slo-
venske medijske industrije in založništva, na katerem temeljita
časopisna in drugovrstna produkcija in distribucija novic, pot-
rebuje korenite spremembe za zaščito svobodnega in neodvisne-
ga novinarstva in drugih medijskih poklicev. Oblikovanje nove
medijske politike bi moralo zelo natančno premisliti in vpeljati
različne mehanizme državnih pomoči v medijski sferi. Namesto
pomoči lastnikom pomoč potrebujejo ustvarjalci medijskih vse-
bin in državljani/-ke. Državno subvencijo oz. spodbudo bi mora-
li prejeti le tisti mediji, ki so družbeno odgovorni, ki spoštujejo
pravice svojih zaposlenih in profesionalne standarde in ki deluje-
jo pregledno ter v interesu javnosti, predvsem pa najbolj ogroženi
segmenti medijske industrije, npr. novičarski del in preiskovalno
novinarstvo. Potrebna je ustanovitev neodvisnih novičarskih or-
ganizacij kot neprofitnih organizacij ali nizkoprofitnih družb, ki
bi večino svojega poročanja namenile javnim zadevam in bi delo-
vale izključno v javnem interesu, ne v interesu potrošnika, ampak
državljana.
– ustanovitev medijskih zadrug kot skupnostnih medijev: Državljani,
ki so desetletja bili brez kakršnekoli možnosti sodelovanja v jav-
ni komunikaciji, so z razvojem interneta in novih oblik spletnih
medijev ter ostalih informacijsko-komunikacijskih tehnologij ak-
221
konfliktu z mnogimi medijskimi komentatorji, ki napovedujejo, da bodo
spletni časopisi kmalu nadomestili tiskane. Rezultati Skogerbøjeve in
Winsvoldove nakazujejo, da tiskane in spletne časopise njihovi bralci ozi-
roma uporabniki pravzaprav razumejo kot razločno dve različni vrsti me-
dijev. Če je tako, potem preselitev bralcev od tiska k spletu ne more biti
zgolj nekakšen proces prehoda (Skogerbø in Winsvold 2011: 226–227).
Predstavljenih pet študij in še številne druge nas neobhodno vodijo
k sklepu, da se je v razmerju med tiskom (produkcijo), časopisnim trgom
(ekonomiko) in bralci (konzumacijo) (gl. Kotnik & Bašić Hrvatin & Žilič
Fišer 2011) nekaj radikalnega poškodovalo, zaradi česar je odnos med ča-
sopisi in njihovim bralstvom postal nesamoumeven. Raznovrstna empi-
rična raziskovanja, od izvedb anket do polstrukturiranih intervjujev, ki so
bila opravljena v okviru slovenskega nacionalnega aplikativnega projekta
Konvergenca medijev in kulturna transformacija bralcev, so podala nekaj
pomembnih konceptualnih uvidov v polje teme, ki jih na tem mestu v ali-
nejah podajamo v okleščeni sintetizirani obliki:
– oblikovanje nove medijske politike: Obstoječi model delovanja slo-
venske medijske industrije in založništva, na katerem temeljita
časopisna in drugovrstna produkcija in distribucija novic, pot-
rebuje korenite spremembe za zaščito svobodnega in neodvisne-
ga novinarstva in drugih medijskih poklicev. Oblikovanje nove
medijske politike bi moralo zelo natančno premisliti in vpeljati
različne mehanizme državnih pomoči v medijski sferi. Namesto
pomoči lastnikom pomoč potrebujejo ustvarjalci medijskih vse-
bin in državljani/-ke. Državno subvencijo oz. spodbudo bi mora-
li prejeti le tisti mediji, ki so družbeno odgovorni, ki spoštujejo
pravice svojih zaposlenih in profesionalne standarde in ki deluje-
jo pregledno ter v interesu javnosti, predvsem pa najbolj ogroženi
segmenti medijske industrije, npr. novičarski del in preiskovalno
novinarstvo. Potrebna je ustanovitev neodvisnih novičarskih or-
ganizacij kot neprofitnih organizacij ali nizkoprofitnih družb, ki
bi večino svojega poročanja namenile javnim zadevam in bi delo-
vale izključno v javnem interesu, ne v interesu potrošnika, ampak
državljana.
– ustanovitev medijskih zadrug kot skupnostnih medijev: Državljani,
ki so desetletja bili brez kakršnekoli možnosti sodelovanja v jav-
ni komunikaciji, so z razvojem interneta in novih oblik spletnih
medijev ter ostalih informacijsko-komunikacijskih tehnologij ak-
221
