Page 25 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 25
ko smuča televizija: antropološka študija kulturne transformacije ...
»tekmovalnega duha«, ideologije zdravja, turistične obfuskacije, industrij-
ske in marketinške intervencije, intenzivna medijska konstrukcija in seve-
da neizogibni smučarski junaki in junakinje, bomo v grobih obrisih skušali
pogledati s pomočjo koncepta spektakla, kakor se je vzpostavil v nekaterih
družbenih in humanističnih znanostih in mišljenjskih tokovih, denimo v
sociologiji, antropologiji, medijskih študijih, kulturnih študijih, situacio-
nizmu in študijih recepcije (Beeman 1993; Duvignaud 1970; Daddario 1998;
Edelman 1988; Handelman 1998; Debord 1999; Crary 2001; Kellner 2003;
MacAloon 1984; Roberts 2003).
Premalo prostora imamo na tem mestu, da bi zašli v poglobljeno dia-
hrono ali sinhrono semiotično elaboracijo spektakla nasploh ali njegovih
številnih manifestacij v športu, a naj za lažje razumevanje pogostih nava-
janj tega pojma vendarle na kratko izpostavimo nekaj temeljnih leksiko-
grafskih opredelitev in epistemoloških zastavitev, ki spektaklu v okviru
pričujoče teme dajo jasnejšo in bolj diferencirano konceptno podobo in te-
oretski pomen. Beseda 'spektakel' izvira iz latinskega spectaculum, kar po-
meni pogled, prizor, predstava, dogodek, ki zaradi svoje nenavadnosti, za-
nimivosti, slikovitosti ali pompoznosti vzbuja množično pozornost. Če to
grobo leksikografsko definicijo nekoliko obložimo z bolj preciznim anali-
tičnim antropološkim in sociološkim slovarjem, potem bi rekli, da je spek-
takel predvsem kompleksen družbeni pojav in specifična kulturna praksa,
ki temelji na večplastnem prepletu vizualnih, scenskih in avditorijskih re-
gistrov uprizarjanja družbene realnosti. To bi bila osnova teoretske in ana-
litične opredelitve spektakla. Praviloma se spektakli koncipirajo v treh sek-
torjih, in sicer v sektorju organizacije (administracija, birokracija, logistika,
politika, ekonomika spektakla), sektorju scene (produkcija, gledališkost,
estetika, poetika, ikonografija, ceremonializacija spektakla) in sektorju ob-
činstva oziroma avditorija (gledanje, recepcija, interpretacija, potrošnja
spektakla). Dandanes imamo opravka s fuzijo medijskih, športnih, glasbe-
nih, uprizoritvenih, arhitekturnih, političnih, industrijskih, potrošniških
in fetišističnih spektaklov, ki se z vizualnih, medijskih, scenskih in avdito-
rijskih aspektov preobražajo v globalne megaspektakle, ki po Kellnerju po-
stanejo določujoči dogodki posamezne epohe.
Spektakel je potemtakem variabilna družbena kategorija, ki mu je po-
trebna komplementarnost treh pojavov, in sicer rituala ali ceremoniala,
praznika ali festivala in dogodka, da lahko razvije svojo slojevitost vizual-
nega, scenskega in avditorijskega registra produciranja, reproduciranja in
uprizarjanja družbene realnosti. S to nadgradnjo spektakel uprizori napad
25
»tekmovalnega duha«, ideologije zdravja, turistične obfuskacije, industrij-
ske in marketinške intervencije, intenzivna medijska konstrukcija in seve-
da neizogibni smučarski junaki in junakinje, bomo v grobih obrisih skušali
pogledati s pomočjo koncepta spektakla, kakor se je vzpostavil v nekaterih
družbenih in humanističnih znanostih in mišljenjskih tokovih, denimo v
sociologiji, antropologiji, medijskih študijih, kulturnih študijih, situacio-
nizmu in študijih recepcije (Beeman 1993; Duvignaud 1970; Daddario 1998;
Edelman 1988; Handelman 1998; Debord 1999; Crary 2001; Kellner 2003;
MacAloon 1984; Roberts 2003).
Premalo prostora imamo na tem mestu, da bi zašli v poglobljeno dia-
hrono ali sinhrono semiotično elaboracijo spektakla nasploh ali njegovih
številnih manifestacij v športu, a naj za lažje razumevanje pogostih nava-
janj tega pojma vendarle na kratko izpostavimo nekaj temeljnih leksiko-
grafskih opredelitev in epistemoloških zastavitev, ki spektaklu v okviru
pričujoče teme dajo jasnejšo in bolj diferencirano konceptno podobo in te-
oretski pomen. Beseda 'spektakel' izvira iz latinskega spectaculum, kar po-
meni pogled, prizor, predstava, dogodek, ki zaradi svoje nenavadnosti, za-
nimivosti, slikovitosti ali pompoznosti vzbuja množično pozornost. Če to
grobo leksikografsko definicijo nekoliko obložimo z bolj preciznim anali-
tičnim antropološkim in sociološkim slovarjem, potem bi rekli, da je spek-
takel predvsem kompleksen družbeni pojav in specifična kulturna praksa,
ki temelji na večplastnem prepletu vizualnih, scenskih in avditorijskih re-
gistrov uprizarjanja družbene realnosti. To bi bila osnova teoretske in ana-
litične opredelitve spektakla. Praviloma se spektakli koncipirajo v treh sek-
torjih, in sicer v sektorju organizacije (administracija, birokracija, logistika,
politika, ekonomika spektakla), sektorju scene (produkcija, gledališkost,
estetika, poetika, ikonografija, ceremonializacija spektakla) in sektorju ob-
činstva oziroma avditorija (gledanje, recepcija, interpretacija, potrošnja
spektakla). Dandanes imamo opravka s fuzijo medijskih, športnih, glasbe-
nih, uprizoritvenih, arhitekturnih, političnih, industrijskih, potrošniških
in fetišističnih spektaklov, ki se z vizualnih, medijskih, scenskih in avdito-
rijskih aspektov preobražajo v globalne megaspektakle, ki po Kellnerju po-
stanejo določujoči dogodki posamezne epohe.
Spektakel je potemtakem variabilna družbena kategorija, ki mu je po-
trebna komplementarnost treh pojavov, in sicer rituala ali ceremoniala,
praznika ali festivala in dogodka, da lahko razvije svojo slojevitost vizual-
nega, scenskega in avditorijskega registra produciranja, reproduciranja in
uprizarjanja družbene realnosti. S to nadgradnjo spektakel uprizori napad
25
