Page 29 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 29
ko smuča televizija: antropološka študija kulturne transformacije ...
znaval konjski drnec in ko se mu je najhitrejša možna oblika komuniciranja
kazala v podobi poštnega sla, se je moralo smučanje nedvomno kazati kot
izjemna kulturna invencija spektakularnih dimenzij, vsekakor pa kot ne-
kaj, kar je na relativno hribovitem zemljevidu kranjske dežele moralo hitro
vzbuditi zanimanje za tovrstno zimsko zabavo.
Bloške smuči so danes praviloma predstavljene kot ena izmed etnolo-
ških posebnosti Slovenije. Večina avtorjev, ki je pisala o njih, se je nanašala
na Valvasorja. O njihovem izvoru obstaja več teorij, ki gredo v razponu od
staroslovanske tradicije do avtohtone kranjske invencije. Znameniti geo-
graf Anton Melik tako v eni od svojih monografij govori o avtohtonem izvo-
ru bloškega smučanja, pri čemer se sklicuje na Valvasorjev opis, medtem ko
nekateri drugi domnevajo, da gre za del staroslovanske dediščine. V prid
tej domnevi naj bi govorila tudi etimološka raziskava smuške terminologije
na Blokah Rudolfa Badjure,2 njegov brat, sicer filmar Metod Badjura pa je
o bloških smučarjih leta 1932 posnel tudi dokumentarni film, v katerem je
starosvetno smučanje na Bloški planoti in sosednjih vidovskih hribih, o
čemer je poročal Valvasor, predstavil kot kranjsko prostočasno dejavnost.
Valvasorjevska podoba bloškega starosvetnega smučarja (Badjura
1956) se je v naslednjih stoletjih uspešno adaptirala in reificirala v podobi
tradicionalnega slovenskega protosmučarja, ki v 19. stoletju kajpak doživi
številne v trden kolorit nacionalnega gibanja, nacionalizma in nacionalne
ideje odete revitalizacije in glorifikacije, skratka nove gradnje družbenega
smisla in pomena, ki starosvetnega kranjskega smučarja nato v zgodnjem
20. stoletju z razvojem modernega smučanja, ki gre nespregledljivo z roko
v roki z razvojem smučanja kot tekmovalnega športa in panoge z ekonom-
sko vrednostjo, dokončno umesti v simbolno mesto izvora »legendarne«
zgodovine slovenske smučarije, ki nato v dobi medijev in vizualne kulture,
zlasti televizije, dobi še nekatere nove poudarke in zanimive detajle in ne-
katere od njih bomo skušali poimenovati v pričujočem besedilu. Naracija o
tako rekoč »legendarnem« izvoru slovenskega smučarskega športa, ki da je
lasten Slovencem, seveda v kasnejših interpretacijah in rekapitulacijah od
sredine 19. stoletja dalje dobi tudi nekatere osupljive, celo bizarne drama-
turške zasuke in zaplete, ki jih na tem mestu ne moremo elaborirati, jih je
pa precej obširno dokumentiral in nazorno analiziral antropolog Gregor
Starc (2003, 2004). Nekateri recentni etnološki, kineziološki in historio-
2 Najpomembnejša njegova dela s tega specialnega področja so Smuška terminologija
(1931), Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje (1953) in Bloško starosvetno smučanje in
besedje (1956).
29
znaval konjski drnec in ko se mu je najhitrejša možna oblika komuniciranja
kazala v podobi poštnega sla, se je moralo smučanje nedvomno kazati kot
izjemna kulturna invencija spektakularnih dimenzij, vsekakor pa kot ne-
kaj, kar je na relativno hribovitem zemljevidu kranjske dežele moralo hitro
vzbuditi zanimanje za tovrstno zimsko zabavo.
Bloške smuči so danes praviloma predstavljene kot ena izmed etnolo-
ških posebnosti Slovenije. Večina avtorjev, ki je pisala o njih, se je nanašala
na Valvasorja. O njihovem izvoru obstaja več teorij, ki gredo v razponu od
staroslovanske tradicije do avtohtone kranjske invencije. Znameniti geo-
graf Anton Melik tako v eni od svojih monografij govori o avtohtonem izvo-
ru bloškega smučanja, pri čemer se sklicuje na Valvasorjev opis, medtem ko
nekateri drugi domnevajo, da gre za del staroslovanske dediščine. V prid
tej domnevi naj bi govorila tudi etimološka raziskava smuške terminologije
na Blokah Rudolfa Badjure,2 njegov brat, sicer filmar Metod Badjura pa je
o bloških smučarjih leta 1932 posnel tudi dokumentarni film, v katerem je
starosvetno smučanje na Bloški planoti in sosednjih vidovskih hribih, o
čemer je poročal Valvasor, predstavil kot kranjsko prostočasno dejavnost.
Valvasorjevska podoba bloškega starosvetnega smučarja (Badjura
1956) se je v naslednjih stoletjih uspešno adaptirala in reificirala v podobi
tradicionalnega slovenskega protosmučarja, ki v 19. stoletju kajpak doživi
številne v trden kolorit nacionalnega gibanja, nacionalizma in nacionalne
ideje odete revitalizacije in glorifikacije, skratka nove gradnje družbenega
smisla in pomena, ki starosvetnega kranjskega smučarja nato v zgodnjem
20. stoletju z razvojem modernega smučanja, ki gre nespregledljivo z roko
v roki z razvojem smučanja kot tekmovalnega športa in panoge z ekonom-
sko vrednostjo, dokončno umesti v simbolno mesto izvora »legendarne«
zgodovine slovenske smučarije, ki nato v dobi medijev in vizualne kulture,
zlasti televizije, dobi še nekatere nove poudarke in zanimive detajle in ne-
katere od njih bomo skušali poimenovati v pričujočem besedilu. Naracija o
tako rekoč »legendarnem« izvoru slovenskega smučarskega športa, ki da je
lasten Slovencem, seveda v kasnejših interpretacijah in rekapitulacijah od
sredine 19. stoletja dalje dobi tudi nekatere osupljive, celo bizarne drama-
turške zasuke in zaplete, ki jih na tem mestu ne moremo elaborirati, jih je
pa precej obširno dokumentiral in nazorno analiziral antropolog Gregor
Starc (2003, 2004). Nekateri recentni etnološki, kineziološki in historio-
2 Najpomembnejša njegova dela s tega specialnega področja so Smuška terminologija
(1931), Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje (1953) in Bloško starosvetno smučanje in
besedje (1956).
29
