Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 37
igor grdina
ljenju.20 Drugim upornikom so bile bodisi v celoti bodisi delno zaplenje-
ne posesti, ki so bile sicer prek mahinacij z različnimi emisijami kovan-
cev močno razvrednotene. Prav tako je bil izdan Restitucijski edikt, ki
je določal vrnitev pred sklenitvijo augsburškega verskega miru Katoliški
cerkvi odvzetih posesti poprejšnji lastnici (Pánek, Tůma idr. 2009, 234).21
Vendar pa je ob tem treba tudi ugotoviti, da premik v smer absolutiz-
ma ni bil splošen, saj so dežele češke krone še ohranile medsebojno po-
vezanost (Pánek, Tůma idr. 2009, 235). A pričakovati je bilo mogoče na-
daljnje zaostrovanje te usmeritve v politiki Habsburžanov. Ferdinand II.
je v Srednji Evropi vsekakor skušal oblikovati predvidljivo volilno mo-
narhijo – kakršno si je zamislil že njen arhitekt Karel IV. Luksemburški.
Takšna politična konstelacija je bila posebej delikatna za dansko-nor-
veškega kralja Kristjana IV., ki je bil tudi knez v Svetem rimskem cesar-
stvu. Politika slednjega ga je ne glede na to, da je imel glavnino posesti
zunaj njegovih meja, zadevala neposredno. Potem ko je v vojni s Švedsko
med letoma 1611 in 1613 svojo deželo uspel potrditi kot veliko silo na se-
veru ter vsaj začasno preprečil, da bi Baltsko morje postalo jezero dina-
stije Vasa (Findeisen 2005, 104), se je zdelo popolnoma iluzorno, da bi
lahko Ferdinand II. brez spoprijema z njim uveljavil svoje rekatolizacij-
ske ambicije. Glede tega se niso mogli slepiti ne pristaši habsburškega
vladarja ne njegovi nasprotniki.
Večina odločujočih protestantov na dvorih in v mestih Svetega rim-
skega cesarstva, ki je pripadala augsburški veroizpovedi, se je z dan-
skim kraljem povezovala brez načelnih težav, čeprav teologi iz dežel
pod njegovim žezlom niso pristopili k Formuli soglasja. Po eni strani je
bil luteranski monarh iz oldenburške hiše, kakor smo že rekli, sorod
nik anglikanske družine soproge kalvinskega Friderika II., po drugi pa
je bila stiska spričo demonstracije čedalje večje moči in samozavesti ka-
tolikov na regensburškem zasedanju državnih stanov (1623) (Albrecht
20 Razčetverjenje po smrti je bilo omilitev prvotne kazni, saj bi moral biti nesrečni
Jesenský po sodbi ob roke in noge pri živem telesu. Prim. Bokesová-Uherová 1966,
34, 39; Bireley 2014, 121.
21 Vrnitev Cerkvi odvzetih posesti je bila na Češkem določena leta 1627, na Morav
skem pa 1628. Šlezija je zaradi dogovorov med Ferdinandom II. in saškim volilni-
kom ohranila versko pisanost. Glej v: Prinz 2002, 220.
35
ljenju.20 Drugim upornikom so bile bodisi v celoti bodisi delno zaplenje-
ne posesti, ki so bile sicer prek mahinacij z različnimi emisijami kovan-
cev močno razvrednotene. Prav tako je bil izdan Restitucijski edikt, ki
je določal vrnitev pred sklenitvijo augsburškega verskega miru Katoliški
cerkvi odvzetih posesti poprejšnji lastnici (Pánek, Tůma idr. 2009, 234).21
Vendar pa je ob tem treba tudi ugotoviti, da premik v smer absolutiz-
ma ni bil splošen, saj so dežele češke krone še ohranile medsebojno po-
vezanost (Pánek, Tůma idr. 2009, 235). A pričakovati je bilo mogoče na-
daljnje zaostrovanje te usmeritve v politiki Habsburžanov. Ferdinand II.
je v Srednji Evropi vsekakor skušal oblikovati predvidljivo volilno mo-
narhijo – kakršno si je zamislil že njen arhitekt Karel IV. Luksemburški.
Takšna politična konstelacija je bila posebej delikatna za dansko-nor-
veškega kralja Kristjana IV., ki je bil tudi knez v Svetem rimskem cesar-
stvu. Politika slednjega ga je ne glede na to, da je imel glavnino posesti
zunaj njegovih meja, zadevala neposredno. Potem ko je v vojni s Švedsko
med letoma 1611 in 1613 svojo deželo uspel potrditi kot veliko silo na se-
veru ter vsaj začasno preprečil, da bi Baltsko morje postalo jezero dina-
stije Vasa (Findeisen 2005, 104), se je zdelo popolnoma iluzorno, da bi
lahko Ferdinand II. brez spoprijema z njim uveljavil svoje rekatolizacij-
ske ambicije. Glede tega se niso mogli slepiti ne pristaši habsburškega
vladarja ne njegovi nasprotniki.
Večina odločujočih protestantov na dvorih in v mestih Svetega rim-
skega cesarstva, ki je pripadala augsburški veroizpovedi, se je z dan-
skim kraljem povezovala brez načelnih težav, čeprav teologi iz dežel
pod njegovim žezlom niso pristopili k Formuli soglasja. Po eni strani je
bil luteranski monarh iz oldenburške hiše, kakor smo že rekli, sorod
nik anglikanske družine soproge kalvinskega Friderika II., po drugi pa
je bila stiska spričo demonstracije čedalje večje moči in samozavesti ka-
tolikov na regensburškem zasedanju državnih stanov (1623) (Albrecht
20 Razčetverjenje po smrti je bilo omilitev prvotne kazni, saj bi moral biti nesrečni
Jesenský po sodbi ob roke in noge pri živem telesu. Prim. Bokesová-Uherová 1966,
34, 39; Bireley 2014, 121.
21 Vrnitev Cerkvi odvzetih posesti je bila na Češkem določena leta 1627, na Morav
skem pa 1628. Šlezija je zaradi dogovorov med Ferdinandom II. in saškim volilni-
kom ohranila versko pisanost. Glej v: Prinz 2002, 220.
35
