Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 34
razprave, študije
bitki na Beli gori 8. novembra 1620 in Heidelberga 15. septembra 1622
sta bila tako dejanski kot simbolni zmagi (Wilson 2010a, 303–07, 339).
Katoliški vojščaki so značilno poslali knjižnico palatinskih volilnikov in
njihove univerze v München, od koder je bila potem večina njenega fon-
da – vključno z dragocenim primerkom Trubarjeve Cerkovne ordninge
– premeščena v Rim (Weismann 1973, XXXI, XXXII).
Odtlej je bila intervencija sil zunaj Cesarstva samo še vprašanje časa.
Zlom protestantov v srednji Evropi pa ne bi pomenil le nevzdržnega ne-
ravnovesja v očeh hiperborejskih luteranskih vladarjev v Skandinaviji,
temveč tudi v računih katoliške Francije, ki bi se znašla obkrožena s po-
sestmi španskih in avstrijskih Habsburžanov. Paradoks, v katerem se je
po zmagah na Češkem in v Palatinatu znašel Ferdinand II., je bil v tem,
da bi lahko v celotnem Svetem rimskem cesarstvu prevladal samo, če
ne bi docela triumfiral. A tak cilj – popolno zmagoslavje – je vendar-
le imel. Če bi se zgolj kot izvoljeni monarh še lahko zadovoljil zgolj z
vojaško zmago, se kot zaščitnik za duše bojujoče se Cerkve ni mogel.
Predvsem pa ne gre spregledovati, da je bil osebno globoko veren člo-
vek. Prav tako je pomembno, da je katoliški svet, za katerega bojevnika
se je Ferdinand II. štel, po Luthrovem nastopu doživel velike spremem-
be in pokazal veliko vitalnost. Marsikomu se je zdelo, da je mogoče spet
doseči enotnost zahodnega krščanstva – vendar ne z iskanjem soglasja,
temveč s popolno prevlado. Ferdinanda II. so vrh vsega vseskozi obkro-
žali ljudje, ki so menili, da mora do zadnje pičice izkoristiti svoje pravi-
ce za vnovično versko poenotenje dežel, ki jim vlada. V Notranji Avstriji
so bili takšni škofje Tavčar, Stobej, Brenner in Hren, na Ogrskem Péter
Pázmány/Pázmaň, na Dunaju pa kardinal Melchior Klesl in spoved-
nik Wilhelm Germain Lamormaini. Prav tako je bilo značilno opiranje
habsb urškega dvora v Srednji Evropi na jezuite, ki so po rekatolizaci-
ji prevzeli tudi starodavne univerze z že uveljavljeno avtonomijo – npr.
praško (Bokesová-Uherová 1966, 39).
Dejstvo, da srednjeevropski Habsburžani v svoje dežele niso bili volj-
ni sprejeti inkvizicije, izdaja njihovo odločenost, da oblast po rekatoliza-
ciji postane v vsem navezana na vladarjevo voljo. V tem smislu so ukrepi
Ferdinanda II. gotovo presegli že obstoječe centralistične tendence in za-
32
bitki na Beli gori 8. novembra 1620 in Heidelberga 15. septembra 1622
sta bila tako dejanski kot simbolni zmagi (Wilson 2010a, 303–07, 339).
Katoliški vojščaki so značilno poslali knjižnico palatinskih volilnikov in
njihove univerze v München, od koder je bila potem večina njenega fon-
da – vključno z dragocenim primerkom Trubarjeve Cerkovne ordninge
– premeščena v Rim (Weismann 1973, XXXI, XXXII).
Odtlej je bila intervencija sil zunaj Cesarstva samo še vprašanje časa.
Zlom protestantov v srednji Evropi pa ne bi pomenil le nevzdržnega ne-
ravnovesja v očeh hiperborejskih luteranskih vladarjev v Skandinaviji,
temveč tudi v računih katoliške Francije, ki bi se znašla obkrožena s po-
sestmi španskih in avstrijskih Habsburžanov. Paradoks, v katerem se je
po zmagah na Češkem in v Palatinatu znašel Ferdinand II., je bil v tem,
da bi lahko v celotnem Svetem rimskem cesarstvu prevladal samo, če
ne bi docela triumfiral. A tak cilj – popolno zmagoslavje – je vendar-
le imel. Če bi se zgolj kot izvoljeni monarh še lahko zadovoljil zgolj z
vojaško zmago, se kot zaščitnik za duše bojujoče se Cerkve ni mogel.
Predvsem pa ne gre spregledovati, da je bil osebno globoko veren člo-
vek. Prav tako je pomembno, da je katoliški svet, za katerega bojevnika
se je Ferdinand II. štel, po Luthrovem nastopu doživel velike spremem-
be in pokazal veliko vitalnost. Marsikomu se je zdelo, da je mogoče spet
doseči enotnost zahodnega krščanstva – vendar ne z iskanjem soglasja,
temveč s popolno prevlado. Ferdinanda II. so vrh vsega vseskozi obkro-
žali ljudje, ki so menili, da mora do zadnje pičice izkoristiti svoje pravi-
ce za vnovično versko poenotenje dežel, ki jim vlada. V Notranji Avstriji
so bili takšni škofje Tavčar, Stobej, Brenner in Hren, na Ogrskem Péter
Pázmány/Pázmaň, na Dunaju pa kardinal Melchior Klesl in spoved-
nik Wilhelm Germain Lamormaini. Prav tako je bilo značilno opiranje
habsb urškega dvora v Srednji Evropi na jezuite, ki so po rekatolizaci-
ji prevzeli tudi starodavne univerze z že uveljavljeno avtonomijo – npr.
praško (Bokesová-Uherová 1966, 39).
Dejstvo, da srednjeevropski Habsburžani v svoje dežele niso bili volj-
ni sprejeti inkvizicije, izdaja njihovo odločenost, da oblast po rekatoliza-
ciji postane v vsem navezana na vladarjevo voljo. V tem smislu so ukrepi
Ferdinanda II. gotovo presegli že obstoječe centralistične tendence in za-
32
