Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 43
igor grdina
zaseženih posesti, se je ozračje ponovno naelektrilo (Franzl 1989, 234–
39; Wilson 2010b, 114–17).
Wallenstein, ki se je zavedal, da bo ta ukrep sprožil srdit odpor lute-
rancev in kalvincev, ki jim je bilo jasno, da bi v primeru uresničitve volje
Ferdinanda II. sredi svojih dežel dobili močne postojanke zagovornikov
avtoritete rimskega papeža, nad potezo dvora ni bil čisto nič navdušen.
Njegovo nerazpoloženje nad zaostrovanjem položaja, ki bi lahko v voj-
no spravilo še Saško ter odrezalo Mecklenburg od preostalega Cesarstva,
je bilo tako očitno, da so ga zaznali celo protestanti. Tako se je švedski
kralj Gustav II. Adolf, ki mu je postalo jasno, da so nemški evangeličani
pred zlomom, če bodo stvari še naprej tekle, kakor so dotlej, že novem-
bra 1630 s pismom obrnil na Wallensteina (Pekař 1937, 70) ...
A ker sta wittelsbachovski vojvoda Maksimilijan, ki je bil spiritus
rector katoliške strani, in cesarski dvor menila, da je versko vse očitn eje
mlačni generalisim svoje delo tako ali tako že opravil in lahko gre, vojsko-
vodjevi razmisleki niso šteli. Še več: novi Mars je bil v času zborovanja 4
volilnikov – 3 cerkvenih in Maksimilijana Bavarskega –, v Regensburgu
13. avgusta 1630 brez kakšnih posebnih kompenzacij odpuščen (Albrecht
1998, 733–59). Katoliškim prvakom se je očitno zdel ovira za dokončno
ureditev razmer(ij) v Svetem rimskem cesarstvu (Franzl 1989, 243–45).
Bavarski volilnik Maksimilijan je tedaj že kar težko skrival svoje neraz-
položenje do generalisima s Češke (Albrech 1998, 688–91). Sicer pa je ka-
zalo, da bo Tilly z armado Lige kos položaju: odkriti odpor protestantov
je bilo čutiti le še na posameznih točkah. Magdeburg, ki bi moral biti po
določilih Restitucijskega edikta vrnjen katoliškemu nadškofu, se je na
vso moč upiral cesarski volji in je zato sklenil zvezo s švedskim kraljem.
Mesto je potem začela oblegati Tillyjeva vojska ter ga maja 1631 tudi za-
sedla in oplenila, večino njegovih prebivalcev pa pomorila. Od več kot
20.000 ljudi v njem je po osvojitvi ostala živih komaj šestina. Pozneje je
število prebivalcev mesta, ki je bilo v otonski dobi zelo ugledno in je v
začetku 17. stoletja sodilo celo med največja v Cesarstvu, zaradi posledic
bojev in bolezni še upadlo (Franzl 1989, 250, 261; Parker 1991, 204, 205;
Wilson 2010b, 144–69). Februarja 1632 je bilo za Magdeburg navedenih
samo 449 meščanov davkoplačevalcev (Wilson 2010a, 470). Uničevalna
41
zaseženih posesti, se je ozračje ponovno naelektrilo (Franzl 1989, 234–
39; Wilson 2010b, 114–17).
Wallenstein, ki se je zavedal, da bo ta ukrep sprožil srdit odpor lute-
rancev in kalvincev, ki jim je bilo jasno, da bi v primeru uresničitve volje
Ferdinanda II. sredi svojih dežel dobili močne postojanke zagovornikov
avtoritete rimskega papeža, nad potezo dvora ni bil čisto nič navdušen.
Njegovo nerazpoloženje nad zaostrovanjem položaja, ki bi lahko v voj-
no spravilo še Saško ter odrezalo Mecklenburg od preostalega Cesarstva,
je bilo tako očitno, da so ga zaznali celo protestanti. Tako se je švedski
kralj Gustav II. Adolf, ki mu je postalo jasno, da so nemški evangeličani
pred zlomom, če bodo stvari še naprej tekle, kakor so dotlej, že novem-
bra 1630 s pismom obrnil na Wallensteina (Pekař 1937, 70) ...
A ker sta wittelsbachovski vojvoda Maksimilijan, ki je bil spiritus
rector katoliške strani, in cesarski dvor menila, da je versko vse očitn eje
mlačni generalisim svoje delo tako ali tako že opravil in lahko gre, vojsko-
vodjevi razmisleki niso šteli. Še več: novi Mars je bil v času zborovanja 4
volilnikov – 3 cerkvenih in Maksimilijana Bavarskega –, v Regensburgu
13. avgusta 1630 brez kakšnih posebnih kompenzacij odpuščen (Albrecht
1998, 733–59). Katoliškim prvakom se je očitno zdel ovira za dokončno
ureditev razmer(ij) v Svetem rimskem cesarstvu (Franzl 1989, 243–45).
Bavarski volilnik Maksimilijan je tedaj že kar težko skrival svoje neraz-
položenje do generalisima s Češke (Albrech 1998, 688–91). Sicer pa je ka-
zalo, da bo Tilly z armado Lige kos položaju: odkriti odpor protestantov
je bilo čutiti le še na posameznih točkah. Magdeburg, ki bi moral biti po
določilih Restitucijskega edikta vrnjen katoliškemu nadškofu, se je na
vso moč upiral cesarski volji in je zato sklenil zvezo s švedskim kraljem.
Mesto je potem začela oblegati Tillyjeva vojska ter ga maja 1631 tudi za-
sedla in oplenila, večino njegovih prebivalcev pa pomorila. Od več kot
20.000 ljudi v njem je po osvojitvi ostala živih komaj šestina. Pozneje je
število prebivalcev mesta, ki je bilo v otonski dobi zelo ugledno in je v
začetku 17. stoletja sodilo celo med največja v Cesarstvu, zaradi posledic
bojev in bolezni še upadlo (Franzl 1989, 250, 261; Parker 1991, 204, 205;
Wilson 2010b, 144–69). Februarja 1632 je bilo za Magdeburg navedenih
samo 449 meščanov davkoplačevalcev (Wilson 2010a, 470). Uničevalna
41
