Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 46
razprave, študije
na tem pogodu spremljal vse prej kot neustrašni Friderik V., ki je bil
samo še simbolna figura. Toda pomemben bi spet lahko postal, če bi
bila Bavarska, ki se je s pomočjo Francozov sicer že prej začela pos-
tavljati na nevtralno stališče (Albrecht 1998, 800–02),28 prisiljena skle-
niti mir in bi bil med pogoji zanj tudi vrnitev volilnega glasu prote-
stantskim Wittelsbachovcem. Švedski kralj, ki se kljub vse manjši vnemi
nasprotnika ni bil pripravljen odpovedati vkorakanju v prestolnico voj-
vode Maksimilijana, se je potem v mestu ob Isari udeležil katoliške maše
in disputiral z jezuiti (Albrecht 1998, 830). S tem je neprikrito namigo-
val, da je v njem tudi potencial novega Avgusta (Wilson 2010a, 476, 477,
485–87, 500) ...29
Toda iz te moke ni moglo biti kruha: bavarski vojvoda in volilni knez
Maksimilijan kljub pustošenjem svoje dežele, ki so bila primerljiva z uni-
čevanjem Palatinata v začetnem obdobju vojne (Parker 1991, 209), ni bil
pripravljen na aranžmaje, v katerih bi kdor koli mogel uzreti zapostav-
ljanje interesov katoliške vere in Cerkve. V tem smislu je treba razume-
ti tudi njegove dogovore s Francijo. Uradni Pariz nikakor ni skrival svo-
jega cilja, da se protestantski knezi in mesta na severu Svetega rimskega
cesarstva obdržijo – saj bi bilo s tem srednjeevropskim Habsburžanom
preprečeno, da bi kdaj koli lahko oblikovali enotno državo od Baltika in
Severnega morja do Jadrana –, toda švedski prodor daleč na jug in more-
bitna zmaga v vojni bi bila nevarna tudi zanj. Nemški prostor in sosed-
nje dežele bi se v tem primeru utegnile ne samo zediniti, temveč sčasoma
tudi centralizirati pod drugim, luteranskim vladarjem. To pa podobno
kot popolna prevlada Ferdinanda II. in njegovih dedičev v Cesarstvu ni
moglo biti v interesu katoliške Francije. Navsezadnje je njeno politiko
odločilno usmerjal škrlatni knez, kardinal Richelieu, ki je bil v zgodo-
vini še veliko večji mojster kombiniranja kakor v pustolovskih romanih
Alexandra Dumasa očeta ...
28 Vojvoda Makismilijan je s pridobitvijo statusa volilnega kneza izpolnil svoj glav-
ni politični cilj; zanj je veliki spopad, katerega izid bi lahko ogrozil njegov status
in prevladujoč položaj katolicizma v južnem delu Cesarstva, pozneje začel posta-
jati čedalje hujše breme.
29 Sodobnikom se je zdelo pomenljivo, da je ime Gustavus ne samo izpeljano iz Av-
gusta, temveč da je tudi skorajda njegov popoln anagram.
44
na tem pogodu spremljal vse prej kot neustrašni Friderik V., ki je bil
samo še simbolna figura. Toda pomemben bi spet lahko postal, če bi
bila Bavarska, ki se je s pomočjo Francozov sicer že prej začela pos-
tavljati na nevtralno stališče (Albrecht 1998, 800–02),28 prisiljena skle-
niti mir in bi bil med pogoji zanj tudi vrnitev volilnega glasu prote-
stantskim Wittelsbachovcem. Švedski kralj, ki se kljub vse manjši vnemi
nasprotnika ni bil pripravljen odpovedati vkorakanju v prestolnico voj-
vode Maksimilijana, se je potem v mestu ob Isari udeležil katoliške maše
in disputiral z jezuiti (Albrecht 1998, 830). S tem je neprikrito namigo-
val, da je v njem tudi potencial novega Avgusta (Wilson 2010a, 476, 477,
485–87, 500) ...29
Toda iz te moke ni moglo biti kruha: bavarski vojvoda in volilni knez
Maksimilijan kljub pustošenjem svoje dežele, ki so bila primerljiva z uni-
čevanjem Palatinata v začetnem obdobju vojne (Parker 1991, 209), ni bil
pripravljen na aranžmaje, v katerih bi kdor koli mogel uzreti zapostav-
ljanje interesov katoliške vere in Cerkve. V tem smislu je treba razume-
ti tudi njegove dogovore s Francijo. Uradni Pariz nikakor ni skrival svo-
jega cilja, da se protestantski knezi in mesta na severu Svetega rimskega
cesarstva obdržijo – saj bi bilo s tem srednjeevropskim Habsburžanom
preprečeno, da bi kdaj koli lahko oblikovali enotno državo od Baltika in
Severnega morja do Jadrana –, toda švedski prodor daleč na jug in more-
bitna zmaga v vojni bi bila nevarna tudi zanj. Nemški prostor in sosed-
nje dežele bi se v tem primeru utegnile ne samo zediniti, temveč sčasoma
tudi centralizirati pod drugim, luteranskim vladarjem. To pa podobno
kot popolna prevlada Ferdinanda II. in njegovih dedičev v Cesarstvu ni
moglo biti v interesu katoliške Francije. Navsezadnje je njeno politiko
odločilno usmerjal škrlatni knez, kardinal Richelieu, ki je bil v zgodo-
vini še veliko večji mojster kombiniranja kakor v pustolovskih romanih
Alexandra Dumasa očeta ...
28 Vojvoda Makismilijan je s pridobitvijo statusa volilnega kneza izpolnil svoj glav-
ni politični cilj; zanj je veliki spopad, katerega izid bi lahko ogrozil njegov status
in prevladujoč položaj katolicizma v južnem delu Cesarstva, pozneje začel posta-
jati čedalje hujše breme.
29 Sodobnikom se je zdelo pomenljivo, da je ime Gustavus ne samo izpeljano iz Av-
gusta, temveč da je tudi skorajda njegov popoln anagram.
44
