Page 33 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 33
V tišini spomina
cev Istre se nekateri raziskovalci odločajo za nevtralnejši izraz, ki naj ne bi
izključeval nikogar, recimo severna Istra (npr. Čebron Lipovec 2018), ven-
dar je tudi tu prostor nejasno definiran in ni mogoče zaznati nacionalnih
mej. Kakor koli, vse to tuhtanje o najustreznejšem imenu za regijo, skrb
za politično korektnost ali ne, vsi ti hoteni ali nehoteni, odkriti ali prikriti
ideološki odtenki imen regije so le eden izmed številnih odrazov globo-
kih zgodovinskih ran, nepredelanih preteklosti in iz tega izhajajoče sodob-
ne krize kolektivne identitete različnih generacij ljudi v prostoru, kjer se
je prebivalstvo sicer korenito zamenjalo, vendar so vsi spomini in vede-
nja v zvezi s tem obtičali v polju večdesetletnega neizgovorljivega javnega
tabuja.
V tišini spomina
Molčeči individualni spomini v primežu kolektivnega
Raziskavo o »eksodusu« od samega začetka prežema vseprisoten molk, ki
sem ga občutila pri ljudeh, nelagodje zaradi nečesa neizgovorljivega, neče-
sa, čemur se raje izognemo, se mu umaknemo, sploh pri Italijanih. Ko mi
je prijateljica iz italijanske manjšine poskušala pridobiti italijanske sogo-
vornike na to temo, je presenečeno ugotovila, da so jo vsi po vrsti zavrnili.
Češ, o »eksodusu« pa ne, preveč časa je minilo. Prvič se je tudi ona zave-
dela, da je zrastla v družbi, kjer »eksodusa« ni bilo. Enako sem opazila pri
svojih študentih italijanske manjšine, namreč da o »eksodusu« vedo zelo
malo ali nič.
Ustna zgodovinarka Luisa Passerini (2008, 224–225) spomin definira kot
»odnos med sedanjostjo in preteklostjo, molkom in besedo, med individu-
alnim in kolektivnim«, je »naracija, ki jo strukturirajo individualne in ko-
lektivne pozabe«. Spominov zato ne moremo analizirati, ne da bi jih posta-
vili v kontekst molka. Razumeti moramo njegove meje in reference, glede
na to, na koga ali kaj se vzpostavlja (Passerini 2008, 252–253). Ob tem se
zastavlja vprašanje, ali bi bil molk o »eksodusu« lahko tudi posledica »tuj-
stva« etnologa v skupnosti, ki jo raziskuje. Delno verjetno tudi, po drugi
strani pa, kot bo vidno v nadaljevanju, so tudi pripadniki iste skupnosti
zaviti v tišino.
»Ljudje komunicirajo v jeziku, z gibom in molkom« (Lichterman 2017,
39). Medtem ko je molk ponekod v nebo vpijoč, je drugod skrit za beseda-
mi. Le redko uspe raziskovalcu izza besed zaznati zamolčane dele spomina.
Tak je bil intervju z Italijanom iz Furlanije, ki se je v veri v socialistični sis-
tem po drugi svetovni vojni preselil v Istro skupaj z nekaj tisočimi delavci
31
cev Istre se nekateri raziskovalci odločajo za nevtralnejši izraz, ki naj ne bi
izključeval nikogar, recimo severna Istra (npr. Čebron Lipovec 2018), ven-
dar je tudi tu prostor nejasno definiran in ni mogoče zaznati nacionalnih
mej. Kakor koli, vse to tuhtanje o najustreznejšem imenu za regijo, skrb
za politično korektnost ali ne, vsi ti hoteni ali nehoteni, odkriti ali prikriti
ideološki odtenki imen regije so le eden izmed številnih odrazov globo-
kih zgodovinskih ran, nepredelanih preteklosti in iz tega izhajajoče sodob-
ne krize kolektivne identitete različnih generacij ljudi v prostoru, kjer se
je prebivalstvo sicer korenito zamenjalo, vendar so vsi spomini in vede-
nja v zvezi s tem obtičali v polju večdesetletnega neizgovorljivega javnega
tabuja.
V tišini spomina
Molčeči individualni spomini v primežu kolektivnega
Raziskavo o »eksodusu« od samega začetka prežema vseprisoten molk, ki
sem ga občutila pri ljudeh, nelagodje zaradi nečesa neizgovorljivega, neče-
sa, čemur se raje izognemo, se mu umaknemo, sploh pri Italijanih. Ko mi
je prijateljica iz italijanske manjšine poskušala pridobiti italijanske sogo-
vornike na to temo, je presenečeno ugotovila, da so jo vsi po vrsti zavrnili.
Češ, o »eksodusu« pa ne, preveč časa je minilo. Prvič se je tudi ona zave-
dela, da je zrastla v družbi, kjer »eksodusa« ni bilo. Enako sem opazila pri
svojih študentih italijanske manjšine, namreč da o »eksodusu« vedo zelo
malo ali nič.
Ustna zgodovinarka Luisa Passerini (2008, 224–225) spomin definira kot
»odnos med sedanjostjo in preteklostjo, molkom in besedo, med individu-
alnim in kolektivnim«, je »naracija, ki jo strukturirajo individualne in ko-
lektivne pozabe«. Spominov zato ne moremo analizirati, ne da bi jih posta-
vili v kontekst molka. Razumeti moramo njegove meje in reference, glede
na to, na koga ali kaj se vzpostavlja (Passerini 2008, 252–253). Ob tem se
zastavlja vprašanje, ali bi bil molk o »eksodusu« lahko tudi posledica »tuj-
stva« etnologa v skupnosti, ki jo raziskuje. Delno verjetno tudi, po drugi
strani pa, kot bo vidno v nadaljevanju, so tudi pripadniki iste skupnosti
zaviti v tišino.
»Ljudje komunicirajo v jeziku, z gibom in molkom« (Lichterman 2017,
39). Medtem ko je molk ponekod v nebo vpijoč, je drugod skrit za beseda-
mi. Le redko uspe raziskovalcu izza besed zaznati zamolčane dele spomina.
Tak je bil intervju z Italijanom iz Furlanije, ki se je v veri v socialistični sis-
tem po drugi svetovni vojni preselil v Istro skupaj z nekaj tisočimi delavci
31
