Page 37 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 37
V tišini spomina
Pulj, 1947
[Po tej pripovedi gospe n]ičesar nisem rekla, ker so bili tudi drugi, ki
so bili tako, nemi. [. . .] Nočejo govoriti, poskušajo minimizirati, so
odstranili. Nočejo se soočiti s tem problemom. Morda preveč boleče.
Morda jih je kdo prepričal, da ni bilo tako. [. . .] Ker v trenutku, ko se
nam je dogajalo, se o tem ni smelo govoriti. Zato smo morali skrivati.
Klasik antropološkega in sociološkega raziskovanja spomina Maurice
Halbwachs pravi, da se spominjamo kot člani kolektivne entitete. Indi-
vidualni spomin potrebuje oporo članov skupnosti, zato težko obstane
izven kolektivnega spomina. Spomini se prilagajajo trenutnim potrebam,
razmeram, za natančno spominjanje individualni spomin potrebuje pod-
poro spominov članov iste skupnosti in obratno, kolektivnega spomina si
ni mogoče zamisliti brez prepletanja, srečevanja na stičišču individualnih
spominov. Prek spominjanja se človek umesti v skupnost in družbo (Halb-
wachs 2001, 23–54; Brumen 2000, 25–27; Širok 2009). Tišina nastane, ko se
spomin ne more nasloniti na kolektivni spomin, ker je ta namenoma prila-
gojen ali nepriznan, cenzuriran. Psihoterapevti ugotavljajo, da v primeru
medgeneracijskega prenosa izkušenj genocida, če izkušnje staršev niso pri-
znane kot zgodovinska resnica in če storilci niso priznali svojih zločinov,
travma pri naslednji generaciji preide v delirij, zadušljivo nočno moro (Al-
thounian 2005, x i v). Florence Dosse kot hči vojaka, poklicanega v vojno
Alžiriji, ki je bila desetletja utišana v francoskem kolektivnem spominu, v
družinah pa se je spomin prenašal bolj prek neizrečenega, vseprisotnega
molka, je v svoji knjigi Les héritiers de silence: enfants d’appelés en Algérie (De-
diči tišine: otroci vpoklicanih v Alžirijo) poudarila potrebo po povezavi svoje
35
Pulj, 1947
[Po tej pripovedi gospe n]ičesar nisem rekla, ker so bili tudi drugi, ki
so bili tako, nemi. [. . .] Nočejo govoriti, poskušajo minimizirati, so
odstranili. Nočejo se soočiti s tem problemom. Morda preveč boleče.
Morda jih je kdo prepričal, da ni bilo tako. [. . .] Ker v trenutku, ko se
nam je dogajalo, se o tem ni smelo govoriti. Zato smo morali skrivati.
Klasik antropološkega in sociološkega raziskovanja spomina Maurice
Halbwachs pravi, da se spominjamo kot člani kolektivne entitete. Indi-
vidualni spomin potrebuje oporo članov skupnosti, zato težko obstane
izven kolektivnega spomina. Spomini se prilagajajo trenutnim potrebam,
razmeram, za natančno spominjanje individualni spomin potrebuje pod-
poro spominov članov iste skupnosti in obratno, kolektivnega spomina si
ni mogoče zamisliti brez prepletanja, srečevanja na stičišču individualnih
spominov. Prek spominjanja se človek umesti v skupnost in družbo (Halb-
wachs 2001, 23–54; Brumen 2000, 25–27; Širok 2009). Tišina nastane, ko se
spomin ne more nasloniti na kolektivni spomin, ker je ta namenoma prila-
gojen ali nepriznan, cenzuriran. Psihoterapevti ugotavljajo, da v primeru
medgeneracijskega prenosa izkušenj genocida, če izkušnje staršev niso pri-
znane kot zgodovinska resnica in če storilci niso priznali svojih zločinov,
travma pri naslednji generaciji preide v delirij, zadušljivo nočno moro (Al-
thounian 2005, x i v). Florence Dosse kot hči vojaka, poklicanega v vojno
Alžiriji, ki je bila desetletja utišana v francoskem kolektivnem spominu, v
družinah pa se je spomin prenašal bolj prek neizrečenega, vseprisotnega
molka, je v svoji knjigi Les héritiers de silence: enfants d’appelés en Algérie (De-
diči tišine: otroci vpoklicanih v Alžirijo) poudarila potrebo po povezavi svoje
35
