Page 35 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 35
V tišini spomina
Ladja Toscana v Pulju
leta 1947
1947 z ladjo Toscana [. . .]. Tega dne se je moja družina razklala na dva
dela in se ni nikoli več združila [tete so odšle v Italijo in Argentino].
Kako bi povedala, ena družina, ki se tako razcepi . . . Še posebno zame,
ki so bili zame kot mama [op. umrla], še posebno nona, ampak tudi
oni . . . Za otroka je to grozno, saj izgubi vse svoje varnosti, izgubi
čustvene naklonjenosti . . . Evo, to je najbolj težka stvar, ki se mi je
osebno zgodila, to je. To je rana, ki se ni nikoli zacelila, ta rana.
Če skušamo razumeti to vrsto molka, ki je zapolnjen z besedami, ven-
dar navidezno deluje kot »znanstvena«, neosebna pripoved, ga lahko ra-
zumemo kot molk zaradi travmatične izkušnje in hkrati zaradi neskladja s
prevladujočim spominom. Podoben molk je Andrea Smith (2006, 147–159)
opazila pri t. i. pieds-noirs, tj. pri spominih francoskih priseljencev v Alži-
riji na francosko-alžirsko vojno. Ko so ljudje o njej govorili, so svoje spo-
mine cenzurirali, disciplinirali, se jih skušali zavestno izogibati ali pa so
jih strukturirali na racionalen, neoseben način. Ljudje so se zatekali k tem
taktikam, da bi ohranili nadzor nad čustveno obremenjenimi spomini, ki
se niso ujemali s francoskim kolektivnim spominom o vojni, hkrati pa so
jih spominjali na osebno udeležbo v neizgovorljivih in sramotnih kruto-
stih, v nečem, kar je bilo blizu državljanski vojni, ki še desetletja po tem v
francoskem kolektivnem spominu ni bila priznana.
33
Ladja Toscana v Pulju
leta 1947
1947 z ladjo Toscana [. . .]. Tega dne se je moja družina razklala na dva
dela in se ni nikoli več združila [tete so odšle v Italijo in Argentino].
Kako bi povedala, ena družina, ki se tako razcepi . . . Še posebno zame,
ki so bili zame kot mama [op. umrla], še posebno nona, ampak tudi
oni . . . Za otroka je to grozno, saj izgubi vse svoje varnosti, izgubi
čustvene naklonjenosti . . . Evo, to je najbolj težka stvar, ki se mi je
osebno zgodila, to je. To je rana, ki se ni nikoli zacelila, ta rana.
Če skušamo razumeti to vrsto molka, ki je zapolnjen z besedami, ven-
dar navidezno deluje kot »znanstvena«, neosebna pripoved, ga lahko ra-
zumemo kot molk zaradi travmatične izkušnje in hkrati zaradi neskladja s
prevladujočim spominom. Podoben molk je Andrea Smith (2006, 147–159)
opazila pri t. i. pieds-noirs, tj. pri spominih francoskih priseljencev v Alži-
riji na francosko-alžirsko vojno. Ko so ljudje o njej govorili, so svoje spo-
mine cenzurirali, disciplinirali, se jih skušali zavestno izogibati ali pa so
jih strukturirali na racionalen, neoseben način. Ljudje so se zatekali k tem
taktikam, da bi ohranili nadzor nad čustveno obremenjenimi spomini, ki
se niso ujemali s francoskim kolektivnim spominom o vojni, hkrati pa so
jih spominjali na osebno udeležbo v neizgovorljivih in sramotnih kruto-
stih, v nečem, kar je bilo blizu državljanski vojni, ki še desetletja po tem v
francoskem kolektivnem spominu ni bila priznana.
33
