Page 51 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 51
Tekmiški diskurzi in viktimizacije v rokah politike
»drugega«, slednjemu enakovredno priznati status žrtve in se zamisliti nad
lastno odgovornostjo ter krivdo (Assmann 2007, 16–17).
Sicer Vanni D’Alessio opaža, da so iredentizem, prva svetovna vojna, ob-
mejni fašizem, druga svetovna vojna, italijanski preboj v Jugoslavijo, od-
porniška gibanja, jugoslovansko prevzemanje oblasti, fojbe, tržaško vpra-
šanje, istrski »eksodus«, dolgo povojno tržaško obdobje vse do »dneva spo-
mina« ključne teme sodobne zgodovine severovzhodnega Jadrana v Italiji.
Pa vendar, kljub temu da sta italijanski medijska in politična pozornost
usmerjeni v »eksodus« in fojbe brez kakršne koli refleksije o drugih zgo-
dovinskih vprašanjih tega območja, se italijansko zgodovinopisje z zani-
manjem za protislovanski fašizem, rasizem ipd. kritično usmerja ravno v
nasprotno stran (D’Alessio 2012, 71–74).
Kljub temu, da so samokritične raziskave lahko zlorabljene v političnem
diskurzu nacionalističnih politik, je tovrsten pristop nujen. Najpogostej-
ši slovenski in hrvaški diskurz v mednacionalnih konfliktih o »eksodusu«
gre v smeri: priznali bomo napake, ko jih bo priznala tudi druga stran (Do-
ta 2010, 108–112). Glavni očitek italijanski strani, o čemer bo še tekla bese-
da, je pomanjkanje samokritičnega premisleka o lastni vlogi v času fašizma
(Corni 2018, 58). Povrh se v času pisanja knjige odvijajo problematični pro-
cesi »dediščenja« fašistične arhitekture s pozitivnim prizvokom ter porast
neofašizma, zaradi česar Italijo nekateri označujejo za »bolnika Evrope«
(angl. the sick man of Europe) (Arthurs 2010, 125).
Tekmiški diskurzi in viktimizacije v rokah politike
Prazniki in zgodovine v rokah konfliktnih nacionalnih spominov
Navkljub nedavnim prizadevanjem po spravi, ki bodo opisani v nadalje-
vanju, so žal utišani spomini ljudi z meje, ki so trpeli v teh kompleksnih
slovensko-hrvaško-italijanskih odnosih, še dandanes pripravni za politič-
ne zlorabe (Corni 2018, 79). Po več kot šestih desetletjih »eksodus« še vedno
buri duhove in povzroča konflikte v mednarodni politiki ter javnih diskur-
zih (Dota 2010). Eden najodmevnejših odrazov zlorab bolečih spominov v
rokah političnih oblasti se vsako leto odvija ob komemoracijah italijanske-
ga »dneva spomina« na žrtve fojb in »eksodusa« iz Istre, Reke in Dalmacije,
ki ga je leta 2004, prav v letu brisanja meja med Italijo in Slovenijo v okviru
evropske integracije, vzpostavila italijanska desničarska vlada. Postavljen
je na dan podpisa pariške mirovne pogodbe leta 1947 (10. februar), ko naj bi
Italija Jugoslaviji prepustila dele Istre in Julijske krajine (Wikipedia 2021).
Datum je zgodovinsko sporen, saj ni nobene vzročno-posledične povezave
med podpisom pogodbe in »eksodusom«, ki se je začel že pred tem. Ven-
49
»drugega«, slednjemu enakovredno priznati status žrtve in se zamisliti nad
lastno odgovornostjo ter krivdo (Assmann 2007, 16–17).
Sicer Vanni D’Alessio opaža, da so iredentizem, prva svetovna vojna, ob-
mejni fašizem, druga svetovna vojna, italijanski preboj v Jugoslavijo, od-
porniška gibanja, jugoslovansko prevzemanje oblasti, fojbe, tržaško vpra-
šanje, istrski »eksodus«, dolgo povojno tržaško obdobje vse do »dneva spo-
mina« ključne teme sodobne zgodovine severovzhodnega Jadrana v Italiji.
Pa vendar, kljub temu da sta italijanski medijska in politična pozornost
usmerjeni v »eksodus« in fojbe brez kakršne koli refleksije o drugih zgo-
dovinskih vprašanjih tega območja, se italijansko zgodovinopisje z zani-
manjem za protislovanski fašizem, rasizem ipd. kritično usmerja ravno v
nasprotno stran (D’Alessio 2012, 71–74).
Kljub temu, da so samokritične raziskave lahko zlorabljene v političnem
diskurzu nacionalističnih politik, je tovrsten pristop nujen. Najpogostej-
ši slovenski in hrvaški diskurz v mednacionalnih konfliktih o »eksodusu«
gre v smeri: priznali bomo napake, ko jih bo priznala tudi druga stran (Do-
ta 2010, 108–112). Glavni očitek italijanski strani, o čemer bo še tekla bese-
da, je pomanjkanje samokritičnega premisleka o lastni vlogi v času fašizma
(Corni 2018, 58). Povrh se v času pisanja knjige odvijajo problematični pro-
cesi »dediščenja« fašistične arhitekture s pozitivnim prizvokom ter porast
neofašizma, zaradi česar Italijo nekateri označujejo za »bolnika Evrope«
(angl. the sick man of Europe) (Arthurs 2010, 125).
Tekmiški diskurzi in viktimizacije v rokah politike
Prazniki in zgodovine v rokah konfliktnih nacionalnih spominov
Navkljub nedavnim prizadevanjem po spravi, ki bodo opisani v nadalje-
vanju, so žal utišani spomini ljudi z meje, ki so trpeli v teh kompleksnih
slovensko-hrvaško-italijanskih odnosih, še dandanes pripravni za politič-
ne zlorabe (Corni 2018, 79). Po več kot šestih desetletjih »eksodus« še vedno
buri duhove in povzroča konflikte v mednarodni politiki ter javnih diskur-
zih (Dota 2010). Eden najodmevnejših odrazov zlorab bolečih spominov v
rokah političnih oblasti se vsako leto odvija ob komemoracijah italijanske-
ga »dneva spomina« na žrtve fojb in »eksodusa« iz Istre, Reke in Dalmacije,
ki ga je leta 2004, prav v letu brisanja meja med Italijo in Slovenijo v okviru
evropske integracije, vzpostavila italijanska desničarska vlada. Postavljen
je na dan podpisa pariške mirovne pogodbe leta 1947 (10. februar), ko naj bi
Italija Jugoslaviji prepustila dele Istre in Julijske krajine (Wikipedia 2021).
Datum je zgodovinsko sporen, saj ni nobene vzročno-posledične povezave
med podpisom pogodbe in »eksodusom«, ki se je začel že pred tem. Ven-
49
