Page 55 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 55
Tekmiški diskurzi in viktimizacije v rokah politike
prostovoljnem legalnem optiranju je najširše sprejet pri Slovencih, sploh
tistih, ki so v Istro prihajali iz notranjosti Slovenije. Tak je primer podpol-
kovnika Dragotina, ki je bil poslan v Koper za načelnika vojnega odseka leta
1954 in je sčasoma odkupil hišo Italijana – optanta, v kateri je ob prihodu
živel kot podnajemnik. Nenavadno je bilo njegovo vztrajno ponavljanje na
vsakih pet minut, pa čeprav sva ga s kolegico le enkrat vprašali o tem, da
ezuli vendar niso begunci, kot se sami imenujejo.
Mogoče so prec po vojni fašisti pa taki zbežali pred partizani, ampak
drugače so šli pa vsi legalno. Zdej nekdo reče, sem pa ke, da je bil kak-
šen pritisk . . . Verjetno je tud bil, sej ne smem rečt . . . [smeh] Drugače
pa, uradno so šli, so se izselili. V Italiji so jim obljubili stanovanja, so
dobivali nekaj, plače, pa ne vem . . . Čist legalno . . . [. . .] Po pravici po-
vem, da ni bilo sovražno. A da bi kdo mislil, da smo jih izgnal . . . Sej
možno je, da je sem pa tam kakšen pritisk bil, jaz to ne rečem. Am-
pak . . . To ni . . . Ko zdej piše »begunci« . . . Ni res. Izseljenci so, so se
selili. Tam so meli . . . Standard je bil tam boljši, tam so meli veze, pa
so meli še sorodnike itn. In so se prijavili uradno, šest mesecev si mo-
ral prej javit, vse popisat. Da bi jaz opazil, da bi bil . . . Evo tega . . . Sej
js nisem noben nacionalist . . . In smo se strahovito razumeli. Še poo-
blastil me je, da sem bil skrbnik takrat, sosedje ravno tako. Sem pa ke
so bli že kakšni prepiri verjetno, kot vsepovsod. Tako da ni . . . Kot bi
čital, včasih kakšen napiše v časopisu »begunci«. Ni res. Izseljenci . . .
optanti, mi smo jim rekli optanti.
Ti tekmiški diskurzi o tem, kdo je večja žrtev, so po Aleidi Assmann ena
izmed taktik spominjanja, ki so jo evropski nacionalni spomini ubrali po
2. svetovni vojni. Pri taktiki izravnave krivde gre za tekmovanje, kjer je
edini pomemben spomin krivda drugega, kar zabrisuje oz. minimizira la-
stno krivdo. Hkrati gre v tem primeru za taktiko tekmovanja med žrtva-
mi, kjer v ospredje stopa boj za priznavanje lastnega trpljenja. S postavi-
tvijo ene travme v privilegiran položaj se marginalizira drugo travmo, ki
postane manj pomembna. V taktiki izključevanja drugih spominov se po-
udarja zločin drugih, s čimer se briše lastno krivdo (Assmann 2007, 20–21;
2010). Žrtev namreč daje smisel spominjanju. Spomin na tragedije se nam-
reč vzpostavlja hkrati z afirmativnim spominom skupine, ki se konstruira
in vzdržuje prek stalnega spominjanja in priznavanja trpljenja (Wievorka
2004, 89 po Candau 2005, 82). Kolektivni spomin (etnični ali religiozni)
se tako kot identiteta konstruira v nasprotovanju z drugimi spomini ali
53
prostovoljnem legalnem optiranju je najširše sprejet pri Slovencih, sploh
tistih, ki so v Istro prihajali iz notranjosti Slovenije. Tak je primer podpol-
kovnika Dragotina, ki je bil poslan v Koper za načelnika vojnega odseka leta
1954 in je sčasoma odkupil hišo Italijana – optanta, v kateri je ob prihodu
živel kot podnajemnik. Nenavadno je bilo njegovo vztrajno ponavljanje na
vsakih pet minut, pa čeprav sva ga s kolegico le enkrat vprašali o tem, da
ezuli vendar niso begunci, kot se sami imenujejo.
Mogoče so prec po vojni fašisti pa taki zbežali pred partizani, ampak
drugače so šli pa vsi legalno. Zdej nekdo reče, sem pa ke, da je bil kak-
šen pritisk . . . Verjetno je tud bil, sej ne smem rečt . . . [smeh] Drugače
pa, uradno so šli, so se izselili. V Italiji so jim obljubili stanovanja, so
dobivali nekaj, plače, pa ne vem . . . Čist legalno . . . [. . .] Po pravici po-
vem, da ni bilo sovražno. A da bi kdo mislil, da smo jih izgnal . . . Sej
možno je, da je sem pa tam kakšen pritisk bil, jaz to ne rečem. Am-
pak . . . To ni . . . Ko zdej piše »begunci« . . . Ni res. Izseljenci so, so se
selili. Tam so meli . . . Standard je bil tam boljši, tam so meli veze, pa
so meli še sorodnike itn. In so se prijavili uradno, šest mesecev si mo-
ral prej javit, vse popisat. Da bi jaz opazil, da bi bil . . . Evo tega . . . Sej
js nisem noben nacionalist . . . In smo se strahovito razumeli. Še poo-
blastil me je, da sem bil skrbnik takrat, sosedje ravno tako. Sem pa ke
so bli že kakšni prepiri verjetno, kot vsepovsod. Tako da ni . . . Kot bi
čital, včasih kakšen napiše v časopisu »begunci«. Ni res. Izseljenci . . .
optanti, mi smo jim rekli optanti.
Ti tekmiški diskurzi o tem, kdo je večja žrtev, so po Aleidi Assmann ena
izmed taktik spominjanja, ki so jo evropski nacionalni spomini ubrali po
2. svetovni vojni. Pri taktiki izravnave krivde gre za tekmovanje, kjer je
edini pomemben spomin krivda drugega, kar zabrisuje oz. minimizira la-
stno krivdo. Hkrati gre v tem primeru za taktiko tekmovanja med žrtva-
mi, kjer v ospredje stopa boj za priznavanje lastnega trpljenja. S postavi-
tvijo ene travme v privilegiran položaj se marginalizira drugo travmo, ki
postane manj pomembna. V taktiki izključevanja drugih spominov se po-
udarja zločin drugih, s čimer se briše lastno krivdo (Assmann 2007, 20–21;
2010). Žrtev namreč daje smisel spominjanju. Spomin na tragedije se nam-
reč vzpostavlja hkrati z afirmativnim spominom skupine, ki se konstruira
in vzdržuje prek stalnega spominjanja in priznavanja trpljenja (Wievorka
2004, 89 po Candau 2005, 82). Kolektivni spomin (etnični ali religiozni)
se tako kot identiteta konstruira v nasprotovanju z drugimi spomini ali
53
