Page 53 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 53
Tekmiški diskurzi in viktimizacije v rokah politike
uprizarjanje tega, kar naj bi Jugoslovani pred desetletji storili Italijanom
(Ballinger 2015, 148).
Italijanske vlade se vse od padca Mussolinija od fašistične preteklosti di-
stancirajo s simbolnimi strategijami izolacije od režima z zmanjševanjem
njegovega nasilnega in zločinskega karakterja ter s trditvijo, da ga »ljud-
stvo« ni podpiralo. V skladu z mitom o »dobrem Italijanu«, Italiani brava
gente, naj bi fašizem prevaral in zavedel običajne dobrohotne ljudi. Mit o
»dobrem Italijanu«, ki ga je perpetuiral film Mediterraneo, ima več funkcij:
prelaganje krivde za nedejavnosti na drugega, opravičevanje vojnih neu-
spehov, češ Italijani niso okrutni vojščaki, distanciranje »ljudstva« od fa-
šizma (Del Boca 2007; Franzinetti 2006, 94; Dota 2010, 111; Purini in Ming
2014; Ballinger 2015, 151).
Odgovor na italijanski »dan spomina« je s slovenske strani prišel hitro.
Le leto kasneje, leta 2005, je slovenska vlada vzpostavila nacionalno pra-
znovanje dneva vrnitve Primorske matični domovini, ki je ravno tako ve-
zano na pariško mirovno konferenco, in sicer na dan, ko je le-ta stopila v
veljavo, tj. 15. septembra 1947 (»Slovenci praznujemo vrnitev Primorske k
matični domovini«, 2008). Sodobna politična iniciativa je v letu 2019 do-
segla zamenjavo besede »vrnitev« v »priključitev« domovini, kar nekoliko
ublaži diskurz (Krebelj 2018; »d z preimenoval praznik v priključitev Pri-
morske k matični domovini« 2019). Če v praznikih prepoznamo medije,
ki pomembno sooblikujejo predstave »zamišljenih skupnosti« (Anderson
1998) o njihovi interpretaciji preteklosti, pomagajo sooblikovati kolektiv-
no identiteto, mobilizirajo patriotska čustva ter dejanja in dajejo legitim-
nost vladajočim, če torej v njih vidimo opornike kolektivnega spomina (Je-
zernik 2013, 9, 12, 14; Harvey 2001, 328), potem je v postavitvi nacional-
ne komemoracije v Koper, v osrčje spornega ozemlja v Sloveniji, mogoče
prepoznati vsaj ignoranco dominantnega nacionalnega spomina do tako
občutljive preteklosti. Kot implicitno provokacijo pa so postavitev priredi-
tve v Kopru občutili pripadniki italijanske manjšine, ki se je niso udeležili,
pa čeprav iz slovenskih medijev ni videti, da bi Slovenci razumeli, zakaj.
Prizadetost italijanske manjšine ob postavitvi praznika vrnitve Primorske
Sloveniji ravno v Koper, v mesto z nekdaj večinskim italijansko govorečim
prebivalstvom, nazorno izrazi Michela (Hrobat Virloget 2014):
Na primer, če hočete vi zdaj praznovati Italijo v Trstu, ne boste šli v
Dolino, kajne? [op. vas z večinskim prebivalstvom slovenske manjši-
ne na ozemlju Italije]. [. . .] In vidite. Tu so prišli praznovati slovensko
Istro v Koper. Lahko bi šli v Marezige, lahko bi šli v Šmarje [op. slo-
51
uprizarjanje tega, kar naj bi Jugoslovani pred desetletji storili Italijanom
(Ballinger 2015, 148).
Italijanske vlade se vse od padca Mussolinija od fašistične preteklosti di-
stancirajo s simbolnimi strategijami izolacije od režima z zmanjševanjem
njegovega nasilnega in zločinskega karakterja ter s trditvijo, da ga »ljud-
stvo« ni podpiralo. V skladu z mitom o »dobrem Italijanu«, Italiani brava
gente, naj bi fašizem prevaral in zavedel običajne dobrohotne ljudi. Mit o
»dobrem Italijanu«, ki ga je perpetuiral film Mediterraneo, ima več funkcij:
prelaganje krivde za nedejavnosti na drugega, opravičevanje vojnih neu-
spehov, češ Italijani niso okrutni vojščaki, distanciranje »ljudstva« od fa-
šizma (Del Boca 2007; Franzinetti 2006, 94; Dota 2010, 111; Purini in Ming
2014; Ballinger 2015, 151).
Odgovor na italijanski »dan spomina« je s slovenske strani prišel hitro.
Le leto kasneje, leta 2005, je slovenska vlada vzpostavila nacionalno pra-
znovanje dneva vrnitve Primorske matični domovini, ki je ravno tako ve-
zano na pariško mirovno konferenco, in sicer na dan, ko je le-ta stopila v
veljavo, tj. 15. septembra 1947 (»Slovenci praznujemo vrnitev Primorske k
matični domovini«, 2008). Sodobna politična iniciativa je v letu 2019 do-
segla zamenjavo besede »vrnitev« v »priključitev« domovini, kar nekoliko
ublaži diskurz (Krebelj 2018; »d z preimenoval praznik v priključitev Pri-
morske k matični domovini« 2019). Če v praznikih prepoznamo medije,
ki pomembno sooblikujejo predstave »zamišljenih skupnosti« (Anderson
1998) o njihovi interpretaciji preteklosti, pomagajo sooblikovati kolektiv-
no identiteto, mobilizirajo patriotska čustva ter dejanja in dajejo legitim-
nost vladajočim, če torej v njih vidimo opornike kolektivnega spomina (Je-
zernik 2013, 9, 12, 14; Harvey 2001, 328), potem je v postavitvi nacional-
ne komemoracije v Koper, v osrčje spornega ozemlja v Sloveniji, mogoče
prepoznati vsaj ignoranco dominantnega nacionalnega spomina do tako
občutljive preteklosti. Kot implicitno provokacijo pa so postavitev priredi-
tve v Kopru občutili pripadniki italijanske manjšine, ki se je niso udeležili,
pa čeprav iz slovenskih medijev ni videti, da bi Slovenci razumeli, zakaj.
Prizadetost italijanske manjšine ob postavitvi praznika vrnitve Primorske
Sloveniji ravno v Koper, v mesto z nekdaj večinskim italijansko govorečim
prebivalstvom, nazorno izrazi Michela (Hrobat Virloget 2014):
Na primer, če hočete vi zdaj praznovati Italijo v Trstu, ne boste šli v
Dolino, kajne? [op. vas z večinskim prebivalstvom slovenske manjši-
ne na ozemlju Italije]. [. . .] In vidite. Tu so prišli praznovati slovensko
Istro v Koper. Lahko bi šli v Marezige, lahko bi šli v Šmarje [op. slo-
51
