Page 117 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 117
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
meščeni štirje delavci, in to iz Postojne, Novega mesta, Žalca in Braslovč.97
Mojstri so bili v rangu nižjih oficirjev, delavci pa v rangu podoficirjev.
V prvi fazi von Dahlerupove administracije srečamo torej 105 oficir-
jev in podoficirjev mornarice, ki so prišli z našega cestnega križa. Ker je
bilo napredovanje zaradi velike izbire gotovo težko, je skoraj gotovo, da je
napredoval vsaj vsak deseti Slovenec, kar je nekaj manj kot v prvem ob-
dobju. Če pa to primerjamo z napredovanjem Hrvatov, tako Istranov in
Dalmatincev kakor kontinentalcev, pridemo do sklepa, da je bil slovenski
človek v mornarici zelo dober, saj je štetje map, ki vsebujejo samo hrva-
ške priimke, pokazalo, da je pri Hrvatih napredoval samo vsak štiriinpet-
deseti ali vsak šestintrideseti, če štejemo tudi hrvaške oficirje. Torej 105
mornarjev, podoficirjev, uradnikov in oficirjev pomeni nad 1000 ljudi, ki
so se odzvali Dahlerupovemu pozivu v krajih ob naših magistralnih ce-
stah. Pri tem pa naj poudarimo, da bi jih morali okoli 300 prišteti na ro-
vaš izgubljenih virov. Poleg tega je treba prišteti še okoli 400 Gračanov,
Celovčanov in drugih Korošcev in Štajercev, ki so navedli samo nemški
jezik. Potemtakem je prišlo s cestnega križa ob zelo previdni oceni 1700
novih pomorščakov. Torej ni čudno, če ljudsko izročilo ob cesti Gradec–
Ljubljana–Trst izpričuje pogostnost potovanj mladih fantov v mornarico,
posebno še če vemo, da so se v glavnem vozili v pomladnih in jesenskih,
tj. pravih rekrutacijskih mesecih.
S takšnim kadrom je von Dahlerup blokiral in pokoril Benetke, utrdil
Trst in Piran, zgradil mornariški Pulj, dal torej Avstriji možnost kontroli-
rati vse severno in srednje obrežje italijanskega dela Jadrana. Za Slovence
je pomembno, da so v tej akciji – ki je bila, kakor smo rekli, reakcionar-
na – pokazali svojo pomorsko vrednost in da jo je Dahlerup odkril. Od
tega časa dalje so postali naši ljudje nepogrešljiv sestavni del vojne mor-
narice, saj so dali za 100 % več kadra, kakor bi ga bili dolžni dati po števi-
lu prebivalstva.
V drugem razdobju von Dahlerupove personalne administracije je
prišlo iz obravnavanih krajev 300 oficirjev, uradnikov, podoficirjev in
delavcev v rangu oficirjev in podoficirjev. Od tega jih je bilo 205 iz kra-
jev ob cesti Dunaj–Trst, 95 pa s ceste Šentvid ob Glini–Celovec–Kranj–
Novo mesto–Brežice. Številke dokazujejo, da se tako imenovani »vdor«
Slovencev v vojno pomorstvo nadaljuje. To razdobje pa ima nekaj poseb-
nosti, mimo katerih ni mogoče. Spremembo opazimo najprej pri rekru-
97 ÖStA, KA, »[po vrsti] Gb. d. Ziwilarbeiter 4 MP, 5 RU in 6 VZ in Grundbuchblätter
der K. u. k. Kriegsmarine Seearsenal in Pola 1/2.«
117
meščeni štirje delavci, in to iz Postojne, Novega mesta, Žalca in Braslovč.97
Mojstri so bili v rangu nižjih oficirjev, delavci pa v rangu podoficirjev.
V prvi fazi von Dahlerupove administracije srečamo torej 105 oficir-
jev in podoficirjev mornarice, ki so prišli z našega cestnega križa. Ker je
bilo napredovanje zaradi velike izbire gotovo težko, je skoraj gotovo, da je
napredoval vsaj vsak deseti Slovenec, kar je nekaj manj kot v prvem ob-
dobju. Če pa to primerjamo z napredovanjem Hrvatov, tako Istranov in
Dalmatincev kakor kontinentalcev, pridemo do sklepa, da je bil slovenski
človek v mornarici zelo dober, saj je štetje map, ki vsebujejo samo hrva-
ške priimke, pokazalo, da je pri Hrvatih napredoval samo vsak štiriinpet-
deseti ali vsak šestintrideseti, če štejemo tudi hrvaške oficirje. Torej 105
mornarjev, podoficirjev, uradnikov in oficirjev pomeni nad 1000 ljudi, ki
so se odzvali Dahlerupovemu pozivu v krajih ob naših magistralnih ce-
stah. Pri tem pa naj poudarimo, da bi jih morali okoli 300 prišteti na ro-
vaš izgubljenih virov. Poleg tega je treba prišteti še okoli 400 Gračanov,
Celovčanov in drugih Korošcev in Štajercev, ki so navedli samo nemški
jezik. Potemtakem je prišlo s cestnega križa ob zelo previdni oceni 1700
novih pomorščakov. Torej ni čudno, če ljudsko izročilo ob cesti Gradec–
Ljubljana–Trst izpričuje pogostnost potovanj mladih fantov v mornarico,
posebno še če vemo, da so se v glavnem vozili v pomladnih in jesenskih,
tj. pravih rekrutacijskih mesecih.
S takšnim kadrom je von Dahlerup blokiral in pokoril Benetke, utrdil
Trst in Piran, zgradil mornariški Pulj, dal torej Avstriji možnost kontroli-
rati vse severno in srednje obrežje italijanskega dela Jadrana. Za Slovence
je pomembno, da so v tej akciji – ki je bila, kakor smo rekli, reakcionar-
na – pokazali svojo pomorsko vrednost in da jo je Dahlerup odkril. Od
tega časa dalje so postali naši ljudje nepogrešljiv sestavni del vojne mor-
narice, saj so dali za 100 % več kadra, kakor bi ga bili dolžni dati po števi-
lu prebivalstva.
V drugem razdobju von Dahlerupove personalne administracije je
prišlo iz obravnavanih krajev 300 oficirjev, uradnikov, podoficirjev in
delavcev v rangu oficirjev in podoficirjev. Od tega jih je bilo 205 iz kra-
jev ob cesti Dunaj–Trst, 95 pa s ceste Šentvid ob Glini–Celovec–Kranj–
Novo mesto–Brežice. Številke dokazujejo, da se tako imenovani »vdor«
Slovencev v vojno pomorstvo nadaljuje. To razdobje pa ima nekaj poseb-
nosti, mimo katerih ni mogoče. Spremembo opazimo najprej pri rekru-
97 ÖStA, KA, »[po vrsti] Gb. d. Ziwilarbeiter 4 MP, 5 RU in 6 VZ in Grundbuchblätter
der K. u. k. Kriegsmarine Seearsenal in Pola 1/2.«
117
