Page 112 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 112
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
že zbiral slovenski in hrvaški, avstrijski in madžarskih kader. Odločil se
je očistiti mornarico nezanesljivega italijanskega kadra in ga nadomesti-
ti z novim. Mornarico je organiziral po severnjaških vzorih, tj. po vzorih
Danske, Švedske, Norveške, Nizozemske in Anglije. Uradni jezik je pos-
tal nemški, nemški vsi novi personalni dokumenti, vendar z obvezno je-
zikovno rubriko, kjer je moral vsak pripadnik mornarice navesti znanje
jezikov.
Na spoznanju, da je novi kader povečini neizurjen, a zanesljiv, so te-
meljile spremembe oblegovalnega plana. Benetke so po nekaj mesecih
dvignile belo zastavo.60 Mesto je bilo pokorjeno, a Dahlerup je spoznal, da
bo ostalo žarišče protiavstrijskega odpora. Predvidel je združitev Italije in
italijansko osvoboditev Benetk. Zaradi tega je pospešil dela pri izgradnji
mornariške baze v Pulju. Tu so gradili nov arsenal, kasarne, komandna
poslopja, skladišča itd. Pri svojem delu pa je Dahlerup naletel na naspro-
tovanje na dvoru in na Madžarskem. Leta 1852 se je poslovil od Pulja.
Njegovo mesto je prevzel feldmaršallajtnant von Wimpfen, inteligenten
kopenski oficir, ki je Dahlerupovo koncepcijo razumel in jo – z nekateri-
mi napakami, ki so se kasneje maščevale – tudi izvajal. Baza mornarice je
ostala v Pulju do leta 1918.
Osnovno, kar moramo pri Dahlerupu poudariti, je dejstvo, da je
sprejel v mornarico tudi Slovence, od kraških, tržaških in istrskih ribi-
čev, ki so odlično pluli na svojih iz hrastovih debel izdobljenih čupah,
do kraških, vipavskih in notranjskih kmetov in do oddaljenih Kranjcev,
Korošcev in Štajercev. Slovenci so postali, poleg Hrvatov, najzanimivejši
vir mornariškega kadra. Iz Dahlerupove dobe izhaja avstrijski rek, da je
»treba dobre mornarje iskati v hribih«. To sicer ne velja samo za Slovence,
kajti pod pojmom »hribi« ne razumemo gora, temveč globoko zaledje, pa
naj bo gorato, gričevnato ali ravninsko. Kljub temu da je Dahlerup spreje-
mal pomorščake iz vse države, mu moramo priznati, da je spoznal vred-
nost slovenskih pomorščakov, ki so se pred Benetkami dobro obnesli. V
tej reakcionarni akciji, kjer je Dahlerup igral za Avstrijo enako vlogo, ka-
kor jo je igral hrvaško-dalmatinski ban Josip Jelačič v središču države in
na Madžarskem, je bilo pozitivno predvsem to, da je – kljub svoji konser-
vativnosti – odprl pot na morje in v pomorstvo vsemu avstrijskemu za-
ledju, predvsem pa slovenskim deželam. V tej dobi lahko govorimo o pra-
vem vdoru Slovencev v vojno pomorstvo. Pa tudi v trgovskem pomorstvu
60 Ibid.
112
že zbiral slovenski in hrvaški, avstrijski in madžarskih kader. Odločil se
je očistiti mornarico nezanesljivega italijanskega kadra in ga nadomesti-
ti z novim. Mornarico je organiziral po severnjaških vzorih, tj. po vzorih
Danske, Švedske, Norveške, Nizozemske in Anglije. Uradni jezik je pos-
tal nemški, nemški vsi novi personalni dokumenti, vendar z obvezno je-
zikovno rubriko, kjer je moral vsak pripadnik mornarice navesti znanje
jezikov.
Na spoznanju, da je novi kader povečini neizurjen, a zanesljiv, so te-
meljile spremembe oblegovalnega plana. Benetke so po nekaj mesecih
dvignile belo zastavo.60 Mesto je bilo pokorjeno, a Dahlerup je spoznal, da
bo ostalo žarišče protiavstrijskega odpora. Predvidel je združitev Italije in
italijansko osvoboditev Benetk. Zaradi tega je pospešil dela pri izgradnji
mornariške baze v Pulju. Tu so gradili nov arsenal, kasarne, komandna
poslopja, skladišča itd. Pri svojem delu pa je Dahlerup naletel na naspro-
tovanje na dvoru in na Madžarskem. Leta 1852 se je poslovil od Pulja.
Njegovo mesto je prevzel feldmaršallajtnant von Wimpfen, inteligenten
kopenski oficir, ki je Dahlerupovo koncepcijo razumel in jo – z nekateri-
mi napakami, ki so se kasneje maščevale – tudi izvajal. Baza mornarice je
ostala v Pulju do leta 1918.
Osnovno, kar moramo pri Dahlerupu poudariti, je dejstvo, da je
sprejel v mornarico tudi Slovence, od kraških, tržaških in istrskih ribi-
čev, ki so odlično pluli na svojih iz hrastovih debel izdobljenih čupah,
do kraških, vipavskih in notranjskih kmetov in do oddaljenih Kranjcev,
Korošcev in Štajercev. Slovenci so postali, poleg Hrvatov, najzanimivejši
vir mornariškega kadra. Iz Dahlerupove dobe izhaja avstrijski rek, da je
»treba dobre mornarje iskati v hribih«. To sicer ne velja samo za Slovence,
kajti pod pojmom »hribi« ne razumemo gora, temveč globoko zaledje, pa
naj bo gorato, gričevnato ali ravninsko. Kljub temu da je Dahlerup spreje-
mal pomorščake iz vse države, mu moramo priznati, da je spoznal vred-
nost slovenskih pomorščakov, ki so se pred Benetkami dobro obnesli. V
tej reakcionarni akciji, kjer je Dahlerup igral za Avstrijo enako vlogo, ka-
kor jo je igral hrvaško-dalmatinski ban Josip Jelačič v središču države in
na Madžarskem, je bilo pozitivno predvsem to, da je – kljub svoji konser-
vativnosti – odprl pot na morje in v pomorstvo vsemu avstrijskemu za-
ledju, predvsem pa slovenskim deželam. V tej dobi lahko govorimo o pra-
vem vdoru Slovencev v vojno pomorstvo. Pa tudi v trgovskem pomorstvu
60 Ibid.
112
