Page 247 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 247
Recenziji
Monografija Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in ko-
munikacijskih ortodoksij predstavlja še en poskus odpravljanja zaostankov
pri tematizacije mode kot enega ključnih fenomenov sodobnih družb. Po-
leg še redkejših prevodov klasik s tega področja gre namreč šele za drugo
znanstveno monografijo v zadnjih desetih letih pri nas, v kateri skušata av-
torja, antropologa in sociologa, reflektirati ortodoksije, heterodoksije in
transgresije na področju oblačilne kulture in mode. Vendar pa, kot zapi-
šeta, modne »ortodoksije [. . .] nikoli niso zgolj in samo ›modne‹, torej obla-
čilne, tekstilne, krpaste, površinske, prekrivne, četudi se njihovi dominan-
tni režimi odvijajo pretežno na površini kože teles. [. . .] Te transgresije so
tudi telesne, spolne, statusne, razredne, ekonomske in drugovrstne.«
V prvem delu monografije, ki lahko predstavlja izhodišče za nadalje-
vanje teoretičnega in empiričnega raziskovanja mode pri nas, Praprotnik
problematizira in raziskuje status mode kot družbenega pojava v vsakda-
njem življenju. Modo analizira in obravnava kot temeljno komunikacij-
sko prakso, v kateri se odražajo normativne oz. kulturno določene pred-
stave, kaj pomeni biti moden in kako izvajati modnost. Predstavi in raz-
členjuje temeljne družbene koordinate (hitrost, sprememba), ki v temelju
določajo tudi osnovne motivacije širjenja in kreiranja mode kot prakse. Po-
sveti se komuniciranju kot področju, kjer posamezniki vzpostavljamo svoje
podobe modnosti, ter predstavi nestabilnost in variabilnost pomenov o
modnosti kot praksi, ob tem pa analizira uveljavljena in družbeno motivi-
rana pojmovanja mode kot trivialne, površinske, odvečne in neracionalne
prakse. Tako pokaže, kako so tovrstne statusne degradacije mode zunanja
manifestacija kulturnih ortodoksij, torej odraz družbene potrebe po klasi-
ficiranju, kategoriziranju in vrednotenju praks. Kotnik v drugem delu mo-
nografije v ospredje postavlja premišljanja vprašanje transgresivne mode.
Vprašanja se loti skozi problematizacijo znane in oguljene fraze »obleka
naredi človeka«, za katero se zdi, da nas kot nekakšna folklorna »modna
zapoved« iz neopredeljene davnine nezavedno ali vsaj kontinuirano laten-
tno spremlja in vsakodnevno opominja na to, da ne pozabimo, v kaj smo
oblečeni, bi morali biti oblečeni ali naj bi bili oblečeni. Cilj tega premisleka
je po njegovem pokazati, da ima »naravno stanje« obleke v resnici mitološki
ali vsaj psevdomitološki izvor, torej svoje kulturno ozadje, svojo družbeno
247
Monografija Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in ko-
munikacijskih ortodoksij predstavlja še en poskus odpravljanja zaostankov
pri tematizacije mode kot enega ključnih fenomenov sodobnih družb. Po-
leg še redkejših prevodov klasik s tega področja gre namreč šele za drugo
znanstveno monografijo v zadnjih desetih letih pri nas, v kateri skušata av-
torja, antropologa in sociologa, reflektirati ortodoksije, heterodoksije in
transgresije na področju oblačilne kulture in mode. Vendar pa, kot zapi-
šeta, modne »ortodoksije [. . .] nikoli niso zgolj in samo ›modne‹, torej obla-
čilne, tekstilne, krpaste, površinske, prekrivne, četudi se njihovi dominan-
tni režimi odvijajo pretežno na površini kože teles. [. . .] Te transgresije so
tudi telesne, spolne, statusne, razredne, ekonomske in drugovrstne.«
V prvem delu monografije, ki lahko predstavlja izhodišče za nadalje-
vanje teoretičnega in empiričnega raziskovanja mode pri nas, Praprotnik
problematizira in raziskuje status mode kot družbenega pojava v vsakda-
njem življenju. Modo analizira in obravnava kot temeljno komunikacij-
sko prakso, v kateri se odražajo normativne oz. kulturno določene pred-
stave, kaj pomeni biti moden in kako izvajati modnost. Predstavi in raz-
členjuje temeljne družbene koordinate (hitrost, sprememba), ki v temelju
določajo tudi osnovne motivacije širjenja in kreiranja mode kot prakse. Po-
sveti se komuniciranju kot področju, kjer posamezniki vzpostavljamo svoje
podobe modnosti, ter predstavi nestabilnost in variabilnost pomenov o
modnosti kot praksi, ob tem pa analizira uveljavljena in družbeno motivi-
rana pojmovanja mode kot trivialne, površinske, odvečne in neracionalne
prakse. Tako pokaže, kako so tovrstne statusne degradacije mode zunanja
manifestacija kulturnih ortodoksij, torej odraz družbene potrebe po klasi-
ficiranju, kategoriziranju in vrednotenju praks. Kotnik v drugem delu mo-
nografije v ospredje postavlja premišljanja vprašanje transgresivne mode.
Vprašanja se loti skozi problematizacijo znane in oguljene fraze »obleka
naredi človeka«, za katero se zdi, da nas kot nekakšna folklorna »modna
zapoved« iz neopredeljene davnine nezavedno ali vsaj kontinuirano laten-
tno spremlja in vsakodnevno opominja na to, da ne pozabimo, v kaj smo
oblečeni, bi morali biti oblečeni ali naj bi bili oblečeni. Cilj tega premisleka
je po njegovem pokazati, da ima »naravno stanje« obleke v resnici mitološki
ali vsaj psevdomitološki izvor, torej svoje kulturno ozadje, svojo družbeno
247
