Page 248 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 248
enziji
skonstruiranost, svojo zgodovino oblačenja in preoblačenja, in ne zgolj ali
samo ali sploh ne svoje naravne nujnosti, primordialnega temelja ali pere-
nialnega značaja.
Monografija, ki se ne zapira strogo v disciplinarna področja in skuša vna-
šati nove premisleke v premišljevanje mode kot vsakdanje (komunikacij-
ske) prakse, bo pomembno prispevala k zapolnitvi uvodoma izpostavljene
vrzeli. Če dvodelna struktura dela, ki sicer naslavlja tako akademsko kot
širšo javnost, po eni strani predstavlja prednost zaradi preglednosti in ja-
sne strukturiranosti, je delna nepovezanost med tema dvema deloma, ki
se kaže tudi v odsotnosti zaključka in sinteze, hkrati njegova najšibkejša
točka. A odsotnost zaključka nekoliko omili najboljši in edini »empirični«
del sicer teoretsko usmerjene monografije, Kotnikova »antropologija la-
stne kože«, stilistično izjemna, takorekoč literarna avtoetnografija lastne
modne (in spolne ter statusne) transgresije, ki bi si jo zlahka predstavljali
kot del Eugenidesovega Middlesexa. »Hoteli boste vedeti: Kako smo se se
privadili na to? Kaj se je zgodilo z našimi spomini? Je morala Calliope
umreti, da je naredila prostor za Cala?« se sprašuje Eugenides. Kotnik do-
daja: »Kar zmorem obleči, to me lahko tudi naredi za ›tavžentrožo‹.«
izr. prof. dr. Dejan Jontes
Besedilo je teoretsko sofisticirana, analitično inovativna in stilistično atrak-
tivna sociološka ter antropološka analiza oblačenja kot kulturne prakse in
obleke kot intimnega izkustva telesa ter hkrati javne prezentacije telesa. V
sociologiji je obravnava mode ali, bolje, obleke in oblačenja kot družbene
prakse tradicionalno zapostavljena zaradi zapostavljenosti sociološke ana-
lize telesa ter telesnih praks kot družbenih. Ali kot pravita avtorja, »kul-
tura lahko prakse klasificira in rangira kot bolj ali manj pomembne, vse
prakse pa so v veliki meri enako konvencionalne, performativne, intenci-
onalne, skratka, maškaradne.« Avtorja se ne želita omejiti na obravnavo
semiotskega vidika mode, torej na modo kot znakovni sistem, ki označuje
družbena razmerja zunaj praks oblačenja – to je na konvencionalni pogled,
ki je v zgodovini obravnave mode prevladujoč –, temveč modo obravnavata
kot utelešeno aktivnost. Modo razumeta biopolitično, kot družbeno ume-
ščeno telesno prakso in tehniko telesa, ki je spolno, seksualno, razredno
itd. označena in ima hkrati performativno funkcijo v konstituiranju teles
ter identitet. V tem smislu svojo analizo umestita v kontekst najnovejših
razprav t. i. teorije prakse (glej npr. Shove, Ortner, Schatzki, Warde, Knorr-
Cetina, Reckwitz), to je heterogenih pristopov, ki jim je skupno, da prakse
248
skonstruiranost, svojo zgodovino oblačenja in preoblačenja, in ne zgolj ali
samo ali sploh ne svoje naravne nujnosti, primordialnega temelja ali pere-
nialnega značaja.
Monografija, ki se ne zapira strogo v disciplinarna področja in skuša vna-
šati nove premisleke v premišljevanje mode kot vsakdanje (komunikacij-
ske) prakse, bo pomembno prispevala k zapolnitvi uvodoma izpostavljene
vrzeli. Če dvodelna struktura dela, ki sicer naslavlja tako akademsko kot
širšo javnost, po eni strani predstavlja prednost zaradi preglednosti in ja-
sne strukturiranosti, je delna nepovezanost med tema dvema deloma, ki
se kaže tudi v odsotnosti zaključka in sinteze, hkrati njegova najšibkejša
točka. A odsotnost zaključka nekoliko omili najboljši in edini »empirični«
del sicer teoretsko usmerjene monografije, Kotnikova »antropologija la-
stne kože«, stilistično izjemna, takorekoč literarna avtoetnografija lastne
modne (in spolne ter statusne) transgresije, ki bi si jo zlahka predstavljali
kot del Eugenidesovega Middlesexa. »Hoteli boste vedeti: Kako smo se se
privadili na to? Kaj se je zgodilo z našimi spomini? Je morala Calliope
umreti, da je naredila prostor za Cala?« se sprašuje Eugenides. Kotnik do-
daja: »Kar zmorem obleči, to me lahko tudi naredi za ›tavžentrožo‹.«
izr. prof. dr. Dejan Jontes
Besedilo je teoretsko sofisticirana, analitično inovativna in stilistično atrak-
tivna sociološka ter antropološka analiza oblačenja kot kulturne prakse in
obleke kot intimnega izkustva telesa ter hkrati javne prezentacije telesa. V
sociologiji je obravnava mode ali, bolje, obleke in oblačenja kot družbene
prakse tradicionalno zapostavljena zaradi zapostavljenosti sociološke ana-
lize telesa ter telesnih praks kot družbenih. Ali kot pravita avtorja, »kul-
tura lahko prakse klasificira in rangira kot bolj ali manj pomembne, vse
prakse pa so v veliki meri enako konvencionalne, performativne, intenci-
onalne, skratka, maškaradne.« Avtorja se ne želita omejiti na obravnavo
semiotskega vidika mode, torej na modo kot znakovni sistem, ki označuje
družbena razmerja zunaj praks oblačenja – to je na konvencionalni pogled,
ki je v zgodovini obravnave mode prevladujoč –, temveč modo obravnavata
kot utelešeno aktivnost. Modo razumeta biopolitično, kot družbeno ume-
ščeno telesno prakso in tehniko telesa, ki je spolno, seksualno, razredno
itd. označena in ima hkrati performativno funkcijo v konstituiranju teles
ter identitet. V tem smislu svojo analizo umestita v kontekst najnovejših
razprav t. i. teorije prakse (glej npr. Shove, Ortner, Schatzki, Warde, Knorr-
Cetina, Reckwitz), to je heterogenih pristopov, ki jim je skupno, da prakse
248
