Page 129 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

biologija agresivnosti

njem (1. teden). Če v tem obdobju posameznik ni izpostavljen testosteronu, tudi
aplikacija testosterona v odraslosti ne sproži agresije.

Vpliv testosterona na agresivnost pri ljudeh ni popolnoma potrjen. Znano je, da
se raven testosterona pri obeh spolih poviša v tekmovalni situaciji (Archer, 2006).
Zmaga v športni tekmi, uspešno opravljen izpit ali zagovor diplome zvišujejo ra-
ven testosterona. Dominantni moški in ženske imajo višjo raven slednjega.

8.4 Biologija materinske agresivnosti
Funkcija materinske agresivnosti je varovanje in zaščita potomcev. Pri tem sta
vpletena oksitocin (OXT) in arginin vazopresin (AVP), ki povečujeta materinsko
agresivnost. Antagonista receptorjev za OXT in AVP pri doječih samicah zmanjša-
ta agresivno branjenje mladičev (Bosch in Neumann, 2012).
Medialno preoptično območje je bilo opredeljeno kot glavno mesto za materin-
sko nego, ki jo sprožata oksitocin in vazopresin. Poleg tega imata tako sproščanje
oksitocina kot vazopresina ter aktivacija receptorjev v osrednji amigdali in spo-
dnjem jedru terminalne strije (angl. bed nucleus of the stria terminalis – BNST) po-
membno vlogo pri materinski agresiji.

8.5 Genetika agresivnosti
Raziskave na dvojčkih ocenjujejo, da približno 40 % variabilnosti v agresivnosti
razložijo razlike v genskem zapisu, približno 15 % razlike v skupnem okolju in prib-
5
ližno 45 % razlike v ločenem okolju (sliki 8.8 in 8.9). Ocene dednosti agresivnosti

Slika 8.8: Vpliv variabilnosti v genih, skupnem in ločenem okolju na variabilnost v agresivnosti (in drugih ve-
denjih)
Vir: po Ebstein idr. (2010) priredila Chiara Piraino.

5 Nekatere ocene kažejo, da je dednost agresivnosti bližje 0,4.

129