Page 58 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

Zborovodja

v domu je bila pretežno iz Brkinov, Krasa in zgornje Vipavske doline. Ve-
čina nas je doma v družini s starši in na vasi prepevalo. Tako smo se po
vsaki obvezni učni uri, ki je bila v popoldanskem času, zbrali v parku na
Vergerijevem trgu in zapeli po fantovsko. Mirko je bil takrat zaposlen na
gimnaziji in učil gimnazijski oktet. Našemu vzgojitelju Albertu Primoži-
ču, ki tudi izvira iz Brkinov, med drugim je ustanovil tudi škofijski oktet,
je takrat svetoval, da bi zbral nekaj fantov in nas začel učiti prepevati
drugače. Tako smo ustanovili Vokalno skupino iz Dijaškega doma, ki je
nastopala za potrebe srednjih šol v Kopru. Pevska skupina je obstajala
tri leta, dokler nas ni večina končala šolanje. Večina nas je šla pet v ta-
kratni pevski zbor Simon Gregorčič iz Kopra. Mirko je na vaje pevske
skupine kot tudi pevskega zbora večkrat prihajal in svetoval zborovod-
jem, kako naj delujejo kot zborovodje. Vsi smo se smejali, ko je prišel na
vaje in zahteval od pevcev, da imamo 15 minut telovadbe. Telovadba
je potekala tako, da smo se pevci razprostrli po prostoru, stegnili roke
vodoravno pred sabo in v ritmu pesmi »En hribček bom kupil« ali »Moj
očka ima konjička dva« delali počepe, s tem pa tudi dihalne vaje. Sta-
rejši pevci zbora Simon Gregorčič so se teh vaj večinoma izogibali in na
vaje zato 15 minut zamudili.
Potem sem se z Mirkom srečal leta 1982. Takrat sem bil zaposlen v
Varnost Slovenija in direktor Vasja Popit je poskušal napraviti v Celju
kongres vseh varnostnikov družbenega premoženja. Seveda je bilo na
tem kongresu potrebno imeti tudi nekaj kulturnega programa. Var-
nostniki (8.600 varnostnikov, ki so varovali družbeno premoženje) so
imeli v tistem času status industrijske milice. Ker sem z družino hodil
na počitnice v naš dom v Planino pod Golico in smo varnostniki zvečer
zapeli ob kozarcu, je direktor Vasja ukazal, da ustanovimo pevski zbor,
ki bo čez dva meseca moral že nastopati v Celju v dvorani Golovec. Kot
ljubitelj zborovskega petja sem direktorju obljubil, da bomo v nasled-
njem tednu že imeli pevski zbor, pa ni šlo tako gladko in hitro. Poiskal
sem Mirka in ga s težavo seznanil. Takrat je miličniški oktet, ki ga je imel
Mirko, nehal delovati. Prišla sva na idejo, da bi iz vseh varnostnih služb
na območju Obale (takratni miličniki, cariniki in penelogi – pazniki v
zaporu in tudi iz vrst varnostnikov) sestavili pevski zbor. Kar čez noč se
nas je zbralo več kot 60 pevcev. Mirko je po avdiciji polovico izločil. Tudi
ti pevci so bili verjetno dobri, toda Mirko je zahteval preveč. Predstavil
nam je zborovodjo Biščak Jožeta, ki nas je potem učil osem let. Mirko se
je zelo trudil, da bi iz teh pevcev povlekel čim več, vendar leta, kajenje,
nočne izmene … naredijo svoje. Enkrat na mesec je prihajal na pevske

58