Page 250 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 250
turizem v avstrijskem primorju
poren pohod (penosa escursione), torej ogled jam, ki tedaj še niso bile poveza-
ne, so obiskovalci najemali domačine, ki so dobro poznali območje (Shaw,
2008, 50; Shaw, 1998, 239, 244; Müller, 1890, 5; Agapito, 1823, 172).
Premiki v raziskovalnem smislu so se pričeli proti sredini stoletja pod
vodstvom tržaškega strokovnjaka za vodnjake Ivana Svetine. Svetina je imel
za nalogo iskati oskrbo z vodo za bližnji Trst – konec 30-ih let je v jami po
toku reke prodrl do 3. slapa oziroma 100 metrov v notranjost (Müller, 2013,
30–31; Habe, 1974, 24; Shaw, 1998, 244). Naslednji je bil Adolf Schmidl, ki
je v petdesetih letih po naročilu c.-kr. ministrstva za trgovino intenzivno ra-
ziskoval podzemlje v Škocjanu.44 Na območju je skupaj z idrijskimi rudarji,
tržaškim gasilcem in Ivanom Rudolfom opravljal analize za melioracijo no-
tranjskih kraških polj in raziskavo podzemnega toka reke Reke med Škocja-
nom ter Devinom tudi z namenom zajetja tržaškega vodovoda. Po jami je bilo
mogoče potovati tudi s čolnom, kar so prvič prakticirali že junija 1840, febru-
arja leta 1851 pa je Schmidl z ekipo prišel do Mahorčičeve jame in odkril (kas-
nejšo) Schmidlovo dvorano ter prehod v Rudolfovo dvorano. Njegova skupi-
na je prodrla do 6. slapa oziroma 300 metrov v notranjost (Müller, 1887, 85;
Shaw, 1998, 244).
Schimdl je bil pomemben tudi z vidika promocije turizma v Škocjan-
skih jamah, saj je svoje izsledke objavljal v znanstvenih revijah in časopisih.
O jamah so konec 50-ih oziroma 60-ih let že pisali tudi turistični vodniki.
Jame omenjata Murray leta 1858 in Bädeker leta 1868, ki sta jih označila celo
kot lepše od Postojnske (which some prefer to Adelsberg ali even more imposing
than those of Adelsberg), ampak zaradi slabše dostopnosti verjetno manj obis-
kane (but much more difficult of access) (Shaw, 1998, 246).
Obdobje, ki je močno zaznamovalo turizem v Škocjanskih jamah, je
nastopilo z ustanovitvijo odseka/sekcije za raziskovanje jam (Abtheilung
für Grottenforschung)45 pri primorski sekciji nemško-avstrijskega planinske-
ga društva (DuÖAV) (Pazze, 1893, 142–43). Primorska sekcija DuÖAV –
Sektion Küstenland des DuÖAV je bila ustanovljena v Trstu leta 1873. Bila
je aktivna na področju urejanja planinskih koč, poti, organiziranja preda-
vanj, turističnih izletov in imela pomembno vlogo pri razvoju jamskega tu-
rizma (Batagelj, 2010, 135; Pazze, 1893). Škocjanske jame je sekcija v dogovoru
44 Adolf Schmidl je veliko raziskoval kraško podzemlje in je zaslužen za utemeljitev speleologije kot
znanstvene discipline. Prišel je do novih odkritij v Postojnski jami in bil uspešen publicist ter pro-
moviral Škocjanske jame, pisal o dostopu, nastanitvah in ceni (Shaw, 2008, 52).
45 Poleg Škocjanskih jam je primorska sekcija DuÖAV leta 1886 v upravljanje dobila tudi Divaško
jamo – Kronprinz-Rudolf-Grotte, ki jo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna. Po njenem odkritju je
občina poskrbela za dostop do jame in dala urediti turistične poti.
250
poren pohod (penosa escursione), torej ogled jam, ki tedaj še niso bile poveza-
ne, so obiskovalci najemali domačine, ki so dobro poznali območje (Shaw,
2008, 50; Shaw, 1998, 239, 244; Müller, 1890, 5; Agapito, 1823, 172).
Premiki v raziskovalnem smislu so se pričeli proti sredini stoletja pod
vodstvom tržaškega strokovnjaka za vodnjake Ivana Svetine. Svetina je imel
za nalogo iskati oskrbo z vodo za bližnji Trst – konec 30-ih let je v jami po
toku reke prodrl do 3. slapa oziroma 100 metrov v notranjost (Müller, 2013,
30–31; Habe, 1974, 24; Shaw, 1998, 244). Naslednji je bil Adolf Schmidl, ki
je v petdesetih letih po naročilu c.-kr. ministrstva za trgovino intenzivno ra-
ziskoval podzemlje v Škocjanu.44 Na območju je skupaj z idrijskimi rudarji,
tržaškim gasilcem in Ivanom Rudolfom opravljal analize za melioracijo no-
tranjskih kraških polj in raziskavo podzemnega toka reke Reke med Škocja-
nom ter Devinom tudi z namenom zajetja tržaškega vodovoda. Po jami je bilo
mogoče potovati tudi s čolnom, kar so prvič prakticirali že junija 1840, febru-
arja leta 1851 pa je Schmidl z ekipo prišel do Mahorčičeve jame in odkril (kas-
nejšo) Schmidlovo dvorano ter prehod v Rudolfovo dvorano. Njegova skupi-
na je prodrla do 6. slapa oziroma 300 metrov v notranjost (Müller, 1887, 85;
Shaw, 1998, 244).
Schimdl je bil pomemben tudi z vidika promocije turizma v Škocjan-
skih jamah, saj je svoje izsledke objavljal v znanstvenih revijah in časopisih.
O jamah so konec 50-ih oziroma 60-ih let že pisali tudi turistični vodniki.
Jame omenjata Murray leta 1858 in Bädeker leta 1868, ki sta jih označila celo
kot lepše od Postojnske (which some prefer to Adelsberg ali even more imposing
than those of Adelsberg), ampak zaradi slabše dostopnosti verjetno manj obis-
kane (but much more difficult of access) (Shaw, 1998, 246).
Obdobje, ki je močno zaznamovalo turizem v Škocjanskih jamah, je
nastopilo z ustanovitvijo odseka/sekcije za raziskovanje jam (Abtheilung
für Grottenforschung)45 pri primorski sekciji nemško-avstrijskega planinske-
ga društva (DuÖAV) (Pazze, 1893, 142–43). Primorska sekcija DuÖAV –
Sektion Küstenland des DuÖAV je bila ustanovljena v Trstu leta 1873. Bila
je aktivna na področju urejanja planinskih koč, poti, organiziranja preda-
vanj, turističnih izletov in imela pomembno vlogo pri razvoju jamskega tu-
rizma (Batagelj, 2010, 135; Pazze, 1893). Škocjanske jame je sekcija v dogovoru
44 Adolf Schmidl je veliko raziskoval kraško podzemlje in je zaslužen za utemeljitev speleologije kot
znanstvene discipline. Prišel je do novih odkritij v Postojnski jami in bil uspešen publicist ter pro-
moviral Škocjanske jame, pisal o dostopu, nastanitvah in ceni (Shaw, 2008, 52).
45 Poleg Škocjanskih jam je primorska sekcija DuÖAV leta 1886 v upravljanje dobila tudi Divaško
jamo – Kronprinz-Rudolf-Grotte, ki jo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna. Po njenem odkritju je
občina poskrbela za dostop do jame in dala urediti turistične poti.
250
