Page 252 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 252
turizem v avstrijskem primorju
cev. Njen namen je bil poleg tega tudi sistematično in temeljito raziskovanje
kraških jam. Raziskovalna sekcija pri DuÖAV in jamska komisija Società Al-
pina delle Giulie sta bili tudi prvi v Trstu ustanovljeni in delujoči speleološki
organizaciji, ki sta raziskovali območje kraških jam. Po ustanovitvi Sloven-
skega planinskega društva (1893) so se nekatere njegove sekcije kmalu posve-
tile raziskovanju jamskega podzemlja (Kranjc, 1997, 103).47
Ob ustanovitvi je imela jamarska sekcija 37 članov, ki so bili aktivni pri
raziskovanju in že v prvem letu delovanja poročali o 5 temeljito raziskanih in
25 delno raziskanih jamah. Leta 1884 je c.-kr. primorsko namestništvo raz-
glasilo Vodniški red za primorsko sekcijo nemško-avstrijskega planinskega
društva (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statthalterei vom 2. Au-
gust 1884, womit die nachstehende Bergführer-Ordnung für das Küstenland
eingeführt wird), ki je določal vodenje po gorah in kraških jamah. Voden-
je je bilo pod nadzorom okrajne politične oblasti, ki je o poteku dela poroča-
la namestništvu. Uradno priznan gorski vodnik je bila lahko le zanesljiva ose-
ba dobrega ugleda, treznosti, močne korporature in trdnega zdravja. V redu
so bili določeni tudi pristojnosti in predpisi za delovanje pooblaščenih vod-
nikov. Z ureditvijo vodniške službe so bile na podlagi podanih ocen lokalnih
oblasti določene tudi tarife za plačevanje vodniških uslug. Cena za vstopnico,
ki so jih obiskovalci še naprej lahko kupili v Gombačevi gostilni v Matavunu
(Zu den St. Kanzianer Grotten), kjer se je nahajala tudi knjiga gostov, je zna-
šala 30 krajcarjev na osebo, za člane planinskega kluba je bil obisk brezplačen.
Za vodnika se je dodatno plačalo še 20 krajcarjev na uro za posameznika in
10 krajcarjev na uro za več obiskovalcev. Za vsako svečo so plačali 10 krajcar-
jev. Obiskovalec si je lahko ogledal večji del jame, priporočen je bil pohod (ob
uporabi bark, lestev in vrvi) do Rudolfove dvorane. Vodniki v jamah so bili
domačini iz Matavuna Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač, Jože
Cerkvenik (oče), Juri Cerkvenik in Pavel Antončič, ki so večinoma govorili
slovensko, nekateri tudi malo nemško in italijansko.48 Poleg omenjenih so po
jami vodili tudi kmetje iz Matavuna in Škocjana. V času upravljanja jamske-
ga odseka so ogledi navadno potekali v skupinah po štiri ali pet oseb in trajali
dve uri. Dodatni vodnik je obiskovalce spremljal v primeru, da so jamo obis-
kale tudi ženske.49 Postopoma, s prodiranjem in urejanjem poti, so obiskoval-
ci lahko prišli tudi dlje, leta 1895 vse do 18. slapa oziroma dvorane planinskega
47 Na Dunaju je bilo prvo društvo ustanovljeno leta 1879 – Verein für Höhlenkunde. Prvo speleološko
društvo na slovenskem ozemlju je bilo ustanovljeno leta 1889 v Postojni (Anthron). Društvo za ra-
ziskovanje podzemeljskih jam na Kranjskem je bilo ustanovljeno v Ljubljani leta 1910.
48 Med njimi so bili tudi nekateri, ki so pomagali pri najpomembnejših podzemnih raziskavah.
49 Prva ženska obiskovalka je prišla do petega slapa 28. novembra 1886 (Müller, 1887, 9–10).
252
cev. Njen namen je bil poleg tega tudi sistematično in temeljito raziskovanje
kraških jam. Raziskovalna sekcija pri DuÖAV in jamska komisija Società Al-
pina delle Giulie sta bili tudi prvi v Trstu ustanovljeni in delujoči speleološki
organizaciji, ki sta raziskovali območje kraških jam. Po ustanovitvi Sloven-
skega planinskega društva (1893) so se nekatere njegove sekcije kmalu posve-
tile raziskovanju jamskega podzemlja (Kranjc, 1997, 103).47
Ob ustanovitvi je imela jamarska sekcija 37 članov, ki so bili aktivni pri
raziskovanju in že v prvem letu delovanja poročali o 5 temeljito raziskanih in
25 delno raziskanih jamah. Leta 1884 je c.-kr. primorsko namestništvo raz-
glasilo Vodniški red za primorsko sekcijo nemško-avstrijskega planinskega
društva (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statthalterei vom 2. Au-
gust 1884, womit die nachstehende Bergführer-Ordnung für das Küstenland
eingeführt wird), ki je določal vodenje po gorah in kraških jamah. Voden-
je je bilo pod nadzorom okrajne politične oblasti, ki je o poteku dela poroča-
la namestništvu. Uradno priznan gorski vodnik je bila lahko le zanesljiva ose-
ba dobrega ugleda, treznosti, močne korporature in trdnega zdravja. V redu
so bili določeni tudi pristojnosti in predpisi za delovanje pooblaščenih vod-
nikov. Z ureditvijo vodniške službe so bile na podlagi podanih ocen lokalnih
oblasti določene tudi tarife za plačevanje vodniških uslug. Cena za vstopnico,
ki so jih obiskovalci še naprej lahko kupili v Gombačevi gostilni v Matavunu
(Zu den St. Kanzianer Grotten), kjer se je nahajala tudi knjiga gostov, je zna-
šala 30 krajcarjev na osebo, za člane planinskega kluba je bil obisk brezplačen.
Za vodnika se je dodatno plačalo še 20 krajcarjev na uro za posameznika in
10 krajcarjev na uro za več obiskovalcev. Za vsako svečo so plačali 10 krajcar-
jev. Obiskovalec si je lahko ogledal večji del jame, priporočen je bil pohod (ob
uporabi bark, lestev in vrvi) do Rudolfove dvorane. Vodniki v jamah so bili
domačini iz Matavuna Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač, Jože
Cerkvenik (oče), Juri Cerkvenik in Pavel Antončič, ki so večinoma govorili
slovensko, nekateri tudi malo nemško in italijansko.48 Poleg omenjenih so po
jami vodili tudi kmetje iz Matavuna in Škocjana. V času upravljanja jamske-
ga odseka so ogledi navadno potekali v skupinah po štiri ali pet oseb in trajali
dve uri. Dodatni vodnik je obiskovalce spremljal v primeru, da so jamo obis-
kale tudi ženske.49 Postopoma, s prodiranjem in urejanjem poti, so obiskoval-
ci lahko prišli tudi dlje, leta 1895 vse do 18. slapa oziroma dvorane planinskega
47 Na Dunaju je bilo prvo društvo ustanovljeno leta 1879 – Verein für Höhlenkunde. Prvo speleološko
društvo na slovenskem ozemlju je bilo ustanovljeno leta 1889 v Postojni (Anthron). Društvo za ra-
ziskovanje podzemeljskih jam na Kranjskem je bilo ustanovljeno v Ljubljani leta 1910.
48 Med njimi so bili tudi nekateri, ki so pomagali pri najpomembnejših podzemnih raziskavah.
49 Prva ženska obiskovalka je prišla do petega slapa 28. novembra 1886 (Müller, 1887, 9–10).
252
