Page 253 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 253
pod zemljo
društva. Z novimi odkritji oziroma urejenimi dostopi so se spreminjale cene
vstopnine in vodenja. Z daljšimi turami so cene sicer naraščale, kar pa je bilo
hkrati odvisno tudi od števila obiskovalcev v skupini in dolžine obiska. Rav-
no tako sta se spreminjali cena in vrsta razsvetljave (Shaw, 1998, 252–56).
Člani jamarske sekcije, med njimi so bili najaktivnejši Anton Hanke,
Josef Marinitsch in Friedrich Müller, so se skupaj z domačini50 lotili inten-
zivnega raziskovanja, prodiranja ob reki do slapov, urejanja turistične poti (9.
maja 1886 je bila trasirana nova pot do šestega slapa), gradnje mostov, ureditve
vodniške službe in določanja cene za obisk. Prizadevali so si tudi za promoci-
jo preko tiskanega gradiva (oglaševanje). Tržaškemu zobozdravniku in samo-
ukemu slikarju Robertu Hlavatyju so naročili izdelavo reklamnega plakata
(prim. Sliko 42), izdelali so barvne diapozitive z upodobitvami jam in v Trs-
tu organizirali diskusijske večere. Prvi vodnik je leta 1887 (nato še leta 1896 in
1907), torej po prevzemu upravljanja jame s strani planinskega društva, izdal
eden izmed članov jamarske sekcije in raziskovalcev škocjanskega podzemlja
Friderich Müller. Vodnik je vseboval Hankejev načrt jame, zabeležena so bila
tudi slovenska imena jam in naveden slovenski vodnik. Kot promocijsko gra-
divo so izdajali tudi razglednice (Habe, 1974, 28, 33).
Sekcija je skrbela tudi za olepšavo okolice; tako je v obdobju 1899–1902
posadila 15.000 borovcev pri do tedaj pusti pokrajini na Razgledišču (Habe,
1974, 31). V letu 1885 se je jamarska sekcija osredotočila na turistično ureditev
jam, saj je nadaljnje raziskovanje preprečila visoka voda. Za turistični obisk je
bila urejena pot z ograjo v Veliko dolino do jezera, zgradili so Tommasinijev
most, razširili naravni rov iz Velike doline do slapa ter poskrbeli za ureditev
ograje ob razgledni postaji pri slapu. Pričeli so urejati razgledišče nad steno
Velike doline, ki je kasneje dobilo ime po obisku nadvojvodinje princese Šte-
fanije – »Stefanie-Warte«. Nadvovodinja je bila na obisku leta 1885 (Habe,
1974, 27; Müller, 1887, 10–11). Princesa, ki sicer ni vstopila v jamo, se je spre-
hodila od cerkve v Škocjanu do novega razgledišča nad svodom Mariničeve
jame, preko Naravnega mostu, in se delno spustila v Veliko dolino, kjer si je
ogledala Tommasinijev most in Razgledni rob ter se povzpela proti robu svo-
da Naravnega mostu. Pot, po kateri se je vrnila v Matavun, pa so po njej ime-
novali »Kronprinzessin Stefanie-Weg«. Princesa je dokaz o svojem obisku
pustila s podpisom v spominsko knjigo (Pazze, 1893, 354–59).51
50 Omenjeni tudi poročajo o stanju in raziskavah v Škocjanskih jamah, ki so jih v jami opravljali z do-
mačini, med katerimi se posebej omenja Jurija Gombača, Pavla Antončiča in Jožeta Cerkvenika.
Z njimi je sodeloval tudi vodnik Jože Antončič (Müller, 1890; Shaw, 1998, 256).
51 Spomin na njen obisk se je ohranil v ustnem izročilu, o katerem razpravlja Kranjčeva v svojem
prispevku (Kranjc, 2008, 109).
253
društva. Z novimi odkritji oziroma urejenimi dostopi so se spreminjale cene
vstopnine in vodenja. Z daljšimi turami so cene sicer naraščale, kar pa je bilo
hkrati odvisno tudi od števila obiskovalcev v skupini in dolžine obiska. Rav-
no tako sta se spreminjali cena in vrsta razsvetljave (Shaw, 1998, 252–56).
Člani jamarske sekcije, med njimi so bili najaktivnejši Anton Hanke,
Josef Marinitsch in Friedrich Müller, so se skupaj z domačini50 lotili inten-
zivnega raziskovanja, prodiranja ob reki do slapov, urejanja turistične poti (9.
maja 1886 je bila trasirana nova pot do šestega slapa), gradnje mostov, ureditve
vodniške službe in določanja cene za obisk. Prizadevali so si tudi za promoci-
jo preko tiskanega gradiva (oglaševanje). Tržaškemu zobozdravniku in samo-
ukemu slikarju Robertu Hlavatyju so naročili izdelavo reklamnega plakata
(prim. Sliko 42), izdelali so barvne diapozitive z upodobitvami jam in v Trs-
tu organizirali diskusijske večere. Prvi vodnik je leta 1887 (nato še leta 1896 in
1907), torej po prevzemu upravljanja jame s strani planinskega društva, izdal
eden izmed članov jamarske sekcije in raziskovalcev škocjanskega podzemlja
Friderich Müller. Vodnik je vseboval Hankejev načrt jame, zabeležena so bila
tudi slovenska imena jam in naveden slovenski vodnik. Kot promocijsko gra-
divo so izdajali tudi razglednice (Habe, 1974, 28, 33).
Sekcija je skrbela tudi za olepšavo okolice; tako je v obdobju 1899–1902
posadila 15.000 borovcev pri do tedaj pusti pokrajini na Razgledišču (Habe,
1974, 31). V letu 1885 se je jamarska sekcija osredotočila na turistično ureditev
jam, saj je nadaljnje raziskovanje preprečila visoka voda. Za turistični obisk je
bila urejena pot z ograjo v Veliko dolino do jezera, zgradili so Tommasinijev
most, razširili naravni rov iz Velike doline do slapa ter poskrbeli za ureditev
ograje ob razgledni postaji pri slapu. Pričeli so urejati razgledišče nad steno
Velike doline, ki je kasneje dobilo ime po obisku nadvojvodinje princese Šte-
fanije – »Stefanie-Warte«. Nadvovodinja je bila na obisku leta 1885 (Habe,
1974, 27; Müller, 1887, 10–11). Princesa, ki sicer ni vstopila v jamo, se je spre-
hodila od cerkve v Škocjanu do novega razgledišča nad svodom Mariničeve
jame, preko Naravnega mostu, in se delno spustila v Veliko dolino, kjer si je
ogledala Tommasinijev most in Razgledni rob ter se povzpela proti robu svo-
da Naravnega mostu. Pot, po kateri se je vrnila v Matavun, pa so po njej ime-
novali »Kronprinzessin Stefanie-Weg«. Princesa je dokaz o svojem obisku
pustila s podpisom v spominsko knjigo (Pazze, 1893, 354–59).51
50 Omenjeni tudi poročajo o stanju in raziskavah v Škocjanskih jamah, ki so jih v jami opravljali z do-
mačini, med katerimi se posebej omenja Jurija Gombača, Pavla Antončiča in Jožeta Cerkvenika.
Z njimi je sodeloval tudi vodnik Jože Antončič (Müller, 1890; Shaw, 1998, 256).
51 Spomin na njen obisk se je ohranil v ustnem izročilu, o katerem razpravlja Kranjčeva v svojem
prispevku (Kranjc, 2008, 109).
253
