Page 41 - Kordeš, Urban, Maja Smrdu, 2015. Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Famnit Texbooks, 1.
P. 41
vrste in načini pridobivanja kvalitativnih podatkov
krivajoči in osebni. Analiza pa je veliko težja in traja dlje. Lahko uporabimo
analizo vsebine ali pa uporabimo zgolj neposredne navedbe, ki dobro od-
ražajo teme raziskave. Zavedati se je potrebno še, da so rezultati različnih
intervjujev težko primerljivi.
Fokusirani intervju: pozornost je osredotočena na določeno izkušnjo in
njen učinek. Raziskovalec torej ve, kaj želi preučevati, področje je oprede-
ljeno, prost pa je način postavljanja vprašanj in trajanje intervjuja. Razisko-
valec vodi intervju.
Klinični intervju: Uporabi se ga v primeru, kadar raziskovalca zanima šir-
še občutenje osebe, njeni motivi, življenjske izkušnje. Raziskovalec sprašu-
je glede na lastno postavljeno strukturo. Pod takšen intervju uvrščamo npr.
anamneze.
3. Drugi načini intervjuja:
- Odprt/narativen intervju/življenjska zgodba
- Nedirektivni intervju
- Fenomenološki intervju
Odprt/narativen intervju/življenjska zgodba:
Ta oblika intervjuja se izvaja ena na ena, intervju je nestrukturiran po svo-
ji naravi. Njegov namen je pridobiti udeleženčev podroben pogled na po-
memben dogodek (ali dogodke), kot ga je doživel udeleženec. Intervjuvar
naj bi imel zelo majhen delež interakcijskega vključevanja v komunikacijo.
Tako namreč poskuša zmanjšati vsak vpliv, ki ga lahko ima na udeleženče-
ve besede. Kljub temu pa ima lahko intervjuvar opomnike (prompts), ki so
oporne točke, s katerimi si pomaga vzdrževati ustrezen toka intervjuja.
Nedirektivni intervju:
Izvira iz nedirektivne psihoterapije (avtor: Carl Rogers). Pobudo prevze-
ma intervjuvanec sam, ki naj bi čim bolj prosto in spontano izražal svoja ob-
čutja, doživljanje, brez posebnega spraševanja. Intervjuvar zgolj spodbuja
pogovor o neki temi, ne sprašuje pa neposredno. Pokaže pa empatičnost,
sprejemanje in prepoznavanje intervjuvančevih občutij. Začetna faza razgo-
vora je namenjena izmenjavi informacij o namenu intervjuja, srednja faza je
namenjena raziskovanju in razgradnji tega namena, v zaključni fazi pa razi-
skovalec povzame vsebino pogovora in morebitni dogovor o naslednjih ko-
rakih. Intervjuvar si lahko pomaga z nekaterimi ustaljenimi vprašanji, kot
so: »Torej čutite, da … «, »Povejte mi kaj več o temu.«, »Zakaj?«, »Ali ni to
41
krivajoči in osebni. Analiza pa je veliko težja in traja dlje. Lahko uporabimo
analizo vsebine ali pa uporabimo zgolj neposredne navedbe, ki dobro od-
ražajo teme raziskave. Zavedati se je potrebno še, da so rezultati različnih
intervjujev težko primerljivi.
Fokusirani intervju: pozornost je osredotočena na določeno izkušnjo in
njen učinek. Raziskovalec torej ve, kaj želi preučevati, področje je oprede-
ljeno, prost pa je način postavljanja vprašanj in trajanje intervjuja. Razisko-
valec vodi intervju.
Klinični intervju: Uporabi se ga v primeru, kadar raziskovalca zanima šir-
še občutenje osebe, njeni motivi, življenjske izkušnje. Raziskovalec sprašu-
je glede na lastno postavljeno strukturo. Pod takšen intervju uvrščamo npr.
anamneze.
3. Drugi načini intervjuja:
- Odprt/narativen intervju/življenjska zgodba
- Nedirektivni intervju
- Fenomenološki intervju
Odprt/narativen intervju/življenjska zgodba:
Ta oblika intervjuja se izvaja ena na ena, intervju je nestrukturiran po svo-
ji naravi. Njegov namen je pridobiti udeleženčev podroben pogled na po-
memben dogodek (ali dogodke), kot ga je doživel udeleženec. Intervjuvar
naj bi imel zelo majhen delež interakcijskega vključevanja v komunikacijo.
Tako namreč poskuša zmanjšati vsak vpliv, ki ga lahko ima na udeleženče-
ve besede. Kljub temu pa ima lahko intervjuvar opomnike (prompts), ki so
oporne točke, s katerimi si pomaga vzdrževati ustrezen toka intervjuja.
Nedirektivni intervju:
Izvira iz nedirektivne psihoterapije (avtor: Carl Rogers). Pobudo prevze-
ma intervjuvanec sam, ki naj bi čim bolj prosto in spontano izražal svoja ob-
čutja, doživljanje, brez posebnega spraševanja. Intervjuvar zgolj spodbuja
pogovor o neki temi, ne sprašuje pa neposredno. Pokaže pa empatičnost,
sprejemanje in prepoznavanje intervjuvančevih občutij. Začetna faza razgo-
vora je namenjena izmenjavi informacij o namenu intervjuja, srednja faza je
namenjena raziskovanju in razgradnji tega namena, v zaključni fazi pa razi-
skovalec povzame vsebino pogovora in morebitni dogovor o naslednjih ko-
rakih. Intervjuvar si lahko pomaga z nekaterimi ustaljenimi vprašanji, kot
so: »Torej čutite, da … «, »Povejte mi kaj več o temu.«, »Zakaj?«, »Ali ni to
41
