Page 43 - Kordeš, Urban, Maja Smrdu, 2015. Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Famnit Texbooks, 1.
P. 43
vrste in načini pridobivanja kvalitativnih podatkov

- posamezniku lastna ubeseditev

- zaupen odnos z intervjuvarjem

Oba zagovarjata retrospektivno podoživetje realne situacije, skozi katero
se lahko osredotočimo na različne dimenzije doživljanja in se v te čim bolj
poglabljamo. Poudarjata pa tudi, da mora biti za ustrezno izvedbo tovrstne-
ga intervjuja raziskovalec dobro izurjen in da mora biti med njim in intervju-
vancem vzpostavljeno zaupanje.

Deskriptivno vzorčenje izkustva (ang. descriptive experience sampling) je
metodološko najbolj dodelana vrsta fenomenološkega raziskovanja. Osre-
dotoča se na raziskovanje »čiste« strukture doživljanja, na osnovne gradni-
ke oziroma vzorce, ki sestavljajo posameznikovo izkustvo. Osnovna zami-
sel deskriptivnega vzorčenja izkustva (DVI) je čim natančnejši opis strukture
doživljanja, ne glede na pomen, ki mu ga doživljajoči pripisuje. Cilj DVI je se-
staviti nekakšno enciklopedijo osnovnih doživljajskih elementov in povezav
med njimi. DVI lahko primerjamo z geološkim sondiranjem tal: na naključ-
nih mestih vzamemo vzorce, ki jih potem v laboratoriju prečistimo in ana-
liziramo. Pri DVI v naključno izbranih trenutkih analogno sondiramo (vzor-
čimo) izkustvo.

Sondiranje je v praksi izvedeno tako, da udeleženec med obdobjem razi-
skovanja s seboj nosi napravo, ki nežno zazvoni 7- do 10-krat na dan ob na-
ključno izbranih trenutkih. Udeleženci poskušajo »zamrzniti« doživljanje tik
pred piskom – to storijo tako, da ga čim bolj natančno opišejo v priročno
beležko. (Obstajajo seveda tudi modernejše različice te metode, ki vklju-
čujejo dlančnike – to vrsto smo uporabili v naši raziskavi.) Ne več kot 24 ur
po zadnjem vzorcu se udeleženec sreča z raziskovalcem in skupaj skozi dia-
loški proces poskušata čim natančneje opisati doživljanja v izbranih trenut-
kih. Raziskovalci posebej poudarjajo, da jih ne zanimajo preveč razlage, tudi
ne postavljanje izkustev v širši kontekst – udeleženca vzpodbujajo, naj se
osredotoča na strukturo (vprašanje kako in ne kaj). Takšen proces se po-
novi nekajkrat, navadno 3–4 zaporedne dni, vse dokler udeleženec ne pos-
tane izurjen opazovalec (in opisovalec) svojega izkustva (Kordeš idr., 2012).

Utemeljitelj metode DVI Russell Hurlburt (Hurlburt in Heavy, 2006) je z
analizo tako pridobljenih doživljajskih podatkov prišel do neke vrste leksi-
kografske zbirke najpogostejših doživljajskih kategorij. Opis vsake katego-
rije je opremljen z naslednjimi podatki: naslov, kratek opis »čistega feno-
mena«, primer(i), različice (opis potencialnih podkategorij), razlikovanje
(napotki za razlikovanje od podobnih fenomenov), primeri razlikovanja,

43
   38   39   40   41   42   43   44   45   46   47   48