Page 117 - Poštuvan, Vita, Alenka Tančič Grum, 2015. Program NARA – MOČ strokovnjakom skozi čuječnost. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 117
Program NARA - MOČ
Redna praksa čuječnosti pomaga pri ohranjanju ravnotežja v življenju. Dobre namene glede na-
daljevanja prakse tudi po koncu programa lahko okrepimo tako, da jih povežemo s pozitivnimi
razlogi, zakaj je to dobro za nas.
Ob zaključku programa je ključen pogled nazaj – na to, kaj smo se v programu naučili. Za lastno
refleksijo lahko pomagajo naslednja izhodišča:
Zanimivo je opazovati, kako sedaj doživljate vaje iz začetka programa, npr. Vajo opazovanja
telesa. Se je v toku programa vaše doživljanje te in drugih vaj kaj spremenilo? Kako si razlagate
morebitne spremembe?
• Pomislite tudi, kaj so bili vaši prvotni razlogi, da ste se udeležili programa. Kaj ste si
želeli/upali, da boste dobili, kakšna so bila vaša pričakovanja?
• Vztrajali ste do konca programa – kaj vas je motiviralo, da ste ostali v programu?
• Kaj ste v programu pridobili?
• Ste morali morda kaj žrtvovati za svojo udeležbo v programu?
Vzdrževanje redne prakse brez tedenskih srečanj je izziv za vse. Zato je pomembno, da namenimo
pozornost vprašanju, na kakšen način bomo nadaljevali oz. nadgrajevali osvojeno. Načrti med
posamezniki se običajno med seboj dokaj razlikujejo. Dobrodošlo je, če si jih zapišemo.
Čeprav je to zadnje srečanje programa, se s tem praksa čuječnosti in vsega, kar smo se naučili,
ne konča. V programu smo šele pričeli proces spoznavanja trenutka tukaj in zdaj – in torej ču-
ječnosti. V svojem nadaljnjem vsakdanjiku pa imamo vedno znova priložnost, da nadaljujemo
ta proces. Na ta način do sebe (in svojih ranljivosti) ter tudi do drugih okoli sebe pristopamo na
bolj ljubeč in prijazen način.
115
Redna praksa čuječnosti pomaga pri ohranjanju ravnotežja v življenju. Dobre namene glede na-
daljevanja prakse tudi po koncu programa lahko okrepimo tako, da jih povežemo s pozitivnimi
razlogi, zakaj je to dobro za nas.
Ob zaključku programa je ključen pogled nazaj – na to, kaj smo se v programu naučili. Za lastno
refleksijo lahko pomagajo naslednja izhodišča:
Zanimivo je opazovati, kako sedaj doživljate vaje iz začetka programa, npr. Vajo opazovanja
telesa. Se je v toku programa vaše doživljanje te in drugih vaj kaj spremenilo? Kako si razlagate
morebitne spremembe?
• Pomislite tudi, kaj so bili vaši prvotni razlogi, da ste se udeležili programa. Kaj ste si
želeli/upali, da boste dobili, kakšna so bila vaša pričakovanja?
• Vztrajali ste do konca programa – kaj vas je motiviralo, da ste ostali v programu?
• Kaj ste v programu pridobili?
• Ste morali morda kaj žrtvovati za svojo udeležbo v programu?
Vzdrževanje redne prakse brez tedenskih srečanj je izziv za vse. Zato je pomembno, da namenimo
pozornost vprašanju, na kakšen način bomo nadaljevali oz. nadgrajevali osvojeno. Načrti med
posamezniki se običajno med seboj dokaj razlikujejo. Dobrodošlo je, če si jih zapišemo.
Čeprav je to zadnje srečanje programa, se s tem praksa čuječnosti in vsega, kar smo se naučili,
ne konča. V programu smo šele pričeli proces spoznavanja trenutka tukaj in zdaj – in torej ču-
ječnosti. V svojem nadaljnjem vsakdanjiku pa imamo vedno znova priložnost, da nadaljujemo
ta proces. Na ta način do sebe (in svojih ranljivosti) ter tudi do drugih okoli sebe pristopamo na
bolj ljubeč in prijazen način.
115
