Page 42 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 42
upor, nasilje in preživetje
vega originala, ki je doživel po prvem natisu v knjižni obliki še številne kopi-
je in priredbe.
Že v prvem znanem besedilu o Valvasorjevem Mrtvaškem plesu, ki ga
je v dveh delih leta 1888 v Laibacher Zeitung objavil Eduard Samhaber, je kot
vzor omenjena kölnska izdaja oziroma priredba Holbeinovega Mrtvaškega
plesa, ki je izšla leta 1555.17 V novejših raziskavah je ravno tako kot vmesni člen
med Holbeinom in Valvasorjem navedena kölnska izdaja Mrtvaškega plesa iz
leta 1555. Gre za knjigo, ki sta jo objavila dediča Arnolda Birckmanna, in sicer
Johann in Arnold Birckmann ml., z naslovom Imagines mortis. His acesservnt,
epigrammata, katere 53 lesoreznih ilustracij, ki jih je ustvaril in s črko a signiral
Arnold Nikolai, skoraj povsem ustreza Valvasorjevi vrsti bakroreznih podob.18
Arnold Nikolai je bil grafik in Formschneider, ki je bil dejaven predvsem
za tiskarno Plantinov v Antwerpnu, grafike v tej kölnski izdaji iz leta 1555 pa
so zrcalno obrnjene in proste, a dokaj natančne kopije Holbeinovih lesorezov.
Že pri Nikolaijevi podobi papeža manjkata oba hudiča, vključno z zapečate-
nim pismom, ki je pri Holbeinu verjetno predstavljalo odpustke. Knjiga bra-
tov Birckmann Imagines mortis pa zopet ni zgolj prevod Holbeinove Simu-
lachres et historiees faces de la mort, ampak je tako s podobami kot s tekstom
sorodna objavam, ki so v vmesnem času izšle pri bratih Jeanu in Françoisu
Frellonu, ravno tako v Kölnu.19
Valvasorjeva edicija je seveda nastala v drugih časih, približno stoletje
in pol po Holbeinovih izvirnikih, kar je tudi eden od razlogov za spremembe
in prilagajanje dobi. Kot ilustracijo spremenjenih verskih, potridentinskih in
protireformacijskih razmer ter stanja duha v absolutistični družbi lahko nave-
demo kar uvodno besedilo oziroma cenzorsko mnenje na prvih straneh knjige.
Frančiškan Antonij Lazari, generalni lektor svete teologije, je knjigo
pregledal oziroma cenzuriral, potrditev ali odobritev v tisk pa je prispeval
Frančišek Jožef Garzarolli, generalni vikar ljubljanski. V slednji je zapisano,
da Valvasorjeva knjiga Theatrum mortis humanae tripartitum ne vsebuje »ni-
česar takega, kar bi nasprotovalo naukom prave vere ali načelom nravnosti«.
S tega stališča je tudi razumljivo, da so nekateri bakrorezi pri Valvasorju pre-
cej prirejeni, lahko bi rekli, cenzurirani.
17 Samhaber, »Valvasors Totentanz, II,« 599. To časopisni članek navaja že Emilijan Cevc (Cevc,
»Ob Valvasorjevem Prizorišču,« 298, ki pa je tudi zapisal, da zaradi nedostopnosti dotične köln-
ske objave te Samhaberjeve trditve ni mogel preveriti. V letu 2014, in sicer ob koncu poletja, pa je
v reviji IKON izšla razprava M. Germa, ki preprosto ne upošteva starejše literature (predvsem. U.
Wunderlichove) in na novo odkriva to, kar je bilo znano že od leta 2000, Germ, »Saltus Mortis.«
18 Wunderlich, »Zwischen Kontinuität,« 175.
19 Wunderlich, »Zwischen Kontinuität,« 156.
42
vega originala, ki je doživel po prvem natisu v knjižni obliki še številne kopi-
je in priredbe.
Že v prvem znanem besedilu o Valvasorjevem Mrtvaškem plesu, ki ga
je v dveh delih leta 1888 v Laibacher Zeitung objavil Eduard Samhaber, je kot
vzor omenjena kölnska izdaja oziroma priredba Holbeinovega Mrtvaškega
plesa, ki je izšla leta 1555.17 V novejših raziskavah je ravno tako kot vmesni člen
med Holbeinom in Valvasorjem navedena kölnska izdaja Mrtvaškega plesa iz
leta 1555. Gre za knjigo, ki sta jo objavila dediča Arnolda Birckmanna, in sicer
Johann in Arnold Birckmann ml., z naslovom Imagines mortis. His acesservnt,
epigrammata, katere 53 lesoreznih ilustracij, ki jih je ustvaril in s črko a signiral
Arnold Nikolai, skoraj povsem ustreza Valvasorjevi vrsti bakroreznih podob.18
Arnold Nikolai je bil grafik in Formschneider, ki je bil dejaven predvsem
za tiskarno Plantinov v Antwerpnu, grafike v tej kölnski izdaji iz leta 1555 pa
so zrcalno obrnjene in proste, a dokaj natančne kopije Holbeinovih lesorezov.
Že pri Nikolaijevi podobi papeža manjkata oba hudiča, vključno z zapečate-
nim pismom, ki je pri Holbeinu verjetno predstavljalo odpustke. Knjiga bra-
tov Birckmann Imagines mortis pa zopet ni zgolj prevod Holbeinove Simu-
lachres et historiees faces de la mort, ampak je tako s podobami kot s tekstom
sorodna objavam, ki so v vmesnem času izšle pri bratih Jeanu in Françoisu
Frellonu, ravno tako v Kölnu.19
Valvasorjeva edicija je seveda nastala v drugih časih, približno stoletje
in pol po Holbeinovih izvirnikih, kar je tudi eden od razlogov za spremembe
in prilagajanje dobi. Kot ilustracijo spremenjenih verskih, potridentinskih in
protireformacijskih razmer ter stanja duha v absolutistični družbi lahko nave-
demo kar uvodno besedilo oziroma cenzorsko mnenje na prvih straneh knjige.
Frančiškan Antonij Lazari, generalni lektor svete teologije, je knjigo
pregledal oziroma cenzuriral, potrditev ali odobritev v tisk pa je prispeval
Frančišek Jožef Garzarolli, generalni vikar ljubljanski. V slednji je zapisano,
da Valvasorjeva knjiga Theatrum mortis humanae tripartitum ne vsebuje »ni-
česar takega, kar bi nasprotovalo naukom prave vere ali načelom nravnosti«.
S tega stališča je tudi razumljivo, da so nekateri bakrorezi pri Valvasorju pre-
cej prirejeni, lahko bi rekli, cenzurirani.
17 Samhaber, »Valvasors Totentanz, II,« 599. To časopisni članek navaja že Emilijan Cevc (Cevc,
»Ob Valvasorjevem Prizorišču,« 298, ki pa je tudi zapisal, da zaradi nedostopnosti dotične köln-
ske objave te Samhaberjeve trditve ni mogel preveriti. V letu 2014, in sicer ob koncu poletja, pa je
v reviji IKON izšla razprava M. Germa, ki preprosto ne upošteva starejše literature (predvsem. U.
Wunderlichove) in na novo odkriva to, kar je bilo znano že od leta 2000, Germ, »Saltus Mortis.«
18 Wunderlich, »Zwischen Kontinuität,« 175.
19 Wunderlich, »Zwischen Kontinuität,« 156.
42
